DURMITOR

Po desetih letih, od kar sem bil nazadnje na Durmitorju, se je pojavila priložnost, da ga tokrat obiščem v zimski podobi. Dvanajst članska ekipa turnih smučarjev se nas je napokala v kombi in sledil je nočni rodeo proti Črni gori. Vozne razmere je oteževal snežni metež, sunki vetra in močno deževje, a po enajstih urah smo se znašli v zimski pravljici. Dobesedno, vstopili smo v zavetje domače brunarice, družine Šibalić, katere posestvo nosi ime Neviđeno. Razkošje v pravem pomenu besede.

Že isti dan smo v gosti megli, sneženju in vetru osvojili Malo gredo (1972 m) in preizkusili smučarske terene. Drugi dan je bil na vrsti Vrh Šljemena (2455 m), ki sva ga s Silvom napadla z južne strani, z  grobo masažo obraza s kristali jugozahodnika. Odletel je tudi en srenač, tako da sva nadaljevala v derezah in s cepinom. Smuka preko osrednje grape Jablan bara je bila presenetljivo dobra.  

Sledil je tretji dan, dan za bogove. Ob pol petih sva se zbudila z namenom, da ujameva sončni vzhod z razgledom na nedotaknjene vršace. Nad Međedom je sijala luna in jutranja svetloba je oznanjala čudovit dan. Na planini Lokvice nobenih sledi, prva in edina sva se vzpela na sončni Trojni prevoj (2245 m). Neverjeten ambient. V poželenju, da čimbolj doživiva Durmitor, sva podaljšala turo in odsmučala proti Mlječnemu dolu, pod južno stran Bobotovega Kuka. Ledena smučarija, prelep amfiteater. Ker sva imela skriti cilj, Bobotov Kuk, sva se preko Danilove plošče, z derezami in cepinom zakadila do sedla na višino cca 2400 m. Tam sva pustila smuči in poskusila najvišji vrh doseči po grapi, ki se je žal končala prepokončno, okovana v ledeno ivje. Vrnila sva se do smuči in odsmučala na sedlo Velika Previja (2351 m) od tam pa na severno stran v 200 metrov nižje ležeči Valoviti dol. Navdušena nad vijuganjem se ozreva nazaj na smučine in nedosežen cilj, pogledava na uro, ura je poldan, časa dovolj, zato se brez oklevanja spopadeva z Bobotom še iz severne strani. Energijo sva črpala iz okolja, polnila sva si jo z razgledi in v 50 minutah sva bila na sedlu med Bobotovim Kukom in Bezimenim vrhom, na višini cca 2400 m. Opremiva se in že pikava proti grapi, ki se z vsakim metrom postavlja bolj pokonci. Ledeno snežni oklep naju drži do pod grebena, na izstopu pa se pod nogami lomijo plošče in mokast sneg bistveno poslabša razmere. Naklon pa ravno tam največji. Ko stopiva na ozek napihan greben nama je ob pogledu na grebenski skok hitro jasno, da brez vrvi ne bo šlo naprej. Obstaneva na predvrhu in nemočno opazujeva megle, ki se valijo čez vrh. Razgledi so neverjetni. Sestopiva. Z dobrim opazovanjem najdeva drugo varianto za sestop, saj obideva kočljivi zgornji del grape in kasneje prečiva vanjo, kjer je sneg bistveno stabilnejši. Adrenalin popusti šele, ko si na sedlu zapnem smuči in vem, da je najhujše mimo. Sledi uživaška smučarija po širnih, na debelo zasneženih, strminah. V poznopopoldanskem soncu občudujeva durmitorske vršace z vrha Paljevine (2160 m), potem pa zaključiva dvanajst urno poezijo.

Zadnji dan, ko se je vreme pokvarilo sva izkoristila za turo do bivaka pod Debeli namet (ostanek ledenika). V zavetrju plehnatega zavetišča sva pojedla, potem se v vetru in mrazu povzpela na sedlo Previja (2145m), si v popolni belini snela kože in tipajoče odsmučala v dolino. Določeni odseki so bili ledeni, povečini pa sva orala pršič.

Durmitor je top destinacija za turno smuko, predvsem v takšnem konfortu in kulinariki kot smo je bili mi deležni.

100 % IZKORISTEK

Zadnje dni leta sem preživljal v meni najljubšem okolju in to so hribi, za povrh odeti v zimsko pravljico. Težko bi bolje izkoristil vsak dan. Že ponoči sem začel loviti dan in jutro pričakal nekje visoko, tam, kjer tišina šepeta. S smučkami, sankami ali kar tako sem se v družbi najdražjih podil po belih strminah v pomežik soncu. Sneg, šport, otroci, žena, dobra hrana in veselje, to pa je življenje. Tako kot sem zaključil staro, sem s polnimi jadri zajadral v novo leto. Še pred prazničnim sneženjem sem presmučal Krnico, odeto v nekaj centimetrske sublimirane snežne kristale, v globokem novozapadlem pršiču osvojil avstrijski Dobrač, v bogatih snežnih razmerah vijugal iz italijanskega Koka, se ob razjasnitvi po sneženju razgledoval z Vošce in o sončnem vzhodu gazil na Vrtaški vrh. Seveda bil aktiven tudi na tekaških smučkah in celo s svetovno znanim, slovenskim veslačem, neumorno "skejtal" v Tamar. O tem morda kdaj drugič. Preostali čas pa sem posvetil otroškim željam in jih razvajal z iglujem, snežakom, skakalnico, jih učil smučati, sankati in jih metal v bazen. Bilo je zabavno... Naj bo tudi vaše leto tako razigrano in brezmejno. 

NEDELJSKO RAZVAJANJE

Domača Oslica je bila več kot odlična izbira za nedeljsko jutranje razvajanje. Dolina je bila vklesana v led, nad meglenim morjem so škrlatne barve oznanjale nov dan, midva s Tjašo pa sva navdušeno korakala po belih strminah. Mrezvetrje, mraz, puhec in sonce na obzorju je ustvarilo pravo vzdušje. Sonce je vzšlo iznad Gorjancev in zaigrala je nova pesem. Vsak si naj zapoje svojo. Kot kozliček sem skakal okrog in prekipeval od navdušujočih prizorov barvite narave. Tako preprosta je, a vsakič me prevzame. Potem se je veselje samo še stopnjevalo, ko sva rezala ledino po lesketajoči mehkobni preprogi. Neprecenjivo. Seveda sva presmučala vse križem kražem, da sva potešila smučarsko žilco. Vsekakor se na Oslico še vrneva.

ZIMA JE ŽE TU

Zima bela starka je letos hitro postregla s snegom in seveda nisem zdržal dolgo. Popoldanska razjasnitev na zahodu me je premamila in že sem hitel na Gorenjsko. Z velikim navdušenjem sem zapregel smuči in požiral svež gorski zrak. Ker so dnevi kratki, pričakovano na Mangartsko sedlo nisem prilezel, ampak zimskega sonca, snega in miru sem se pa naužil. Izvidniška tura je bila namenjena ogledu snežnih razmer. Tokratno sneženje je zaznamoval severni veter, zato je snežna odeja močno preoblikovana in neenakomerna. Na izhodišču mangartske ceste je snega malo, mestoma je poledenel, ni ga več kot 15 cm. V gozdu je snega več, od Mangartske planine naprej se debelina hitro veča. Smuči se predirajo in hoja je naporna. V tunelih pospešim hojo, saj nad mano prežijo grozeče ledene sveče. V zgornjem delu, nad gozdno mejo, je spet drugače, ponekod spihano do tal, drugod snega čez glavo. Sneg bolj trd in me drži na površju. Občasno se sliši pokanje klože. Nad 1800 metrih, cca. 20 min pred kočo se veter še krepi in zameti so cesto zlili s pobočjem. Skoraj je že noč, zato se obrnem in v soju čelne svetilke odrinem v dolino. Smuka po cesti ni bohvekaj, smučke se mi udirajo in nobene hitrosti ni, zato se vseskozi odrivam s palcami v globok sneg. Malenkost hitreje gre z eno smučko v gazi in eno izven nje. V spodnjem delu ceste, je podlaga ledena in naklon večji, tako da lahko zarežem nekaj zavojev. Pred avtom, za zaključek  smuke, stopim na ledeno cesto in v trenutku me vrže v zrak kot v risanki in zabije na tla, palice in smučke pa name. Odnesem jo brez praske, a z bolečo tazadnjo.

WEISSHORN

Še ena izkušnja več. Tokrat švicarski Weisshorn. Bil je lep sončen in topel jesenski vikend in sedmerica nadobudnežev se nas je natrpala v kombi in gasa proti Švici. V petek smo prespali na izhodišču Randa, v soboto zjutraj pa smo se z več kot dvajsetimi kilogrami na hrbtu povzpeli do Weisshutte. Glede na odločitev, da bomo belo goro napadli po vzhodnem grebenu smo imeli sabo kar nekaj "železja" in vrvi ter hrane in pijače, tako da so bili nahrbtniki pošteno nabasani in so precej oteževali našo hojo. Iz doline do koče smo prigrizli v štirih urah in se nastanili v zimsko sobo oziroma imeli celo planinsko postojanko zase, z vsem švicarskim konfortom. Človek bi z lahkoto gor preživel cel teden. Ko smo ukrotili lakoto in spočili skrivljene hrbte smo se kot gamsi zakadili na izvidnico za naslednji dan. Ledenik pod goro se je močno skrčil in ponekod izginil. Natočili smo vodo izpod ledenika in se odpravili raziskat pot naprej, ki je vodila čez skalno stopnjo preko polic in krušljivih plošč, označena z možiclji. Sproti smo preverjali tudi sled po GPS. Vsaka informacija o poti nam je bila dobrodošla za prihodnji dan. Sledil je sestop do koče in večerja. Noč je bila mirna in polna zvezd. Tudi Lune ni bilo. Iz našega dimnika se je kadilo, v dolini so migetale lučke. Zbujanje je bilo ob enih ponoči in nekaj minut po drugi uri smo štartali Weisshornu naproti. Začela se je nočna hoja in sprva je šlo gladko in hitro. Potem, ko smo dosegli skalno ramo oziroma greben se je pa ustavilo. Potrebno se je bilo navezat in plezat en za drugim. Mato je prvi iskal prehode, mi pa za njim. Preveč nas je bilo, da bi bili hitri. Čas je tekel in noč se je počasi prevesla v jutro. Svetloba je prižgala nov dan. Pokazal se je Matterhorn in celotna paleta štiritisočakov. Božanski razgledi. Mi smo še kar plezali. Kasneje smo se razvezali in po osmih urah smo končno dosegli greben in "Frühstückplatz". Vsi smo se strinjali, da s takšnim tempom ne bomo v treh urah na vrhu, saj je bilo pred nami še 500 višinskih metrov. Seveda še sestop po grebenu, kar nam bi vzelo več kot 6 ur in nas bi zagotovo ujela noč. Odločitev je padla, da obrnemo in sestopimo. Sestopali smo po smeri vzpona in sonce je dobro razmehčal sneg, tako da razmere niso bile najboljše. Na trenutke prav zoprne. Z abzajlalom smo se izognili najbolj strmim predelom. V popoldanskih urah smo prišli do koče in utrujeni pojedli ter spakirali nahrbtnike za pot v dolino. Ob mraku smo dosegli naše izhodišče pri kombiju in čakala nas je še vožnja v Slovenijo.

  

More Articles ...