NEDELJSKO RAZVAJANJE

Domača Oslica je bila več kot odlična izbira za nedeljsko jutranje razvajanje. Dolina je bila vklesana v led, nad meglenim morjem so škrlatne barve oznanjale nov dan, midva s Tjašo pa sva navdušeno korakala po belih strminah. Mrezvetrje, mraz, puhec in sonce na obzorju je ustvarilo pravo vzdušje. Sonce je vzšlo iznad Gorjancev in zaigrala je nova pesem. Vsak si naj zapoje svojo. Kot kozliček sem skakal okrog in prekipeval od navdušujočih prizorov barvite narave. Tako preprosta je, a vsakič me prevzame. Potem se je veselje samo še stopnjevalo, ko sva rezala ledino po lesketajoči mehkobni preprogi. Neprecenjivo. Seveda sva presmučala vse križem kražem, da sva potešila smučarsko žilco. Vsekakor se na Oslico še vrneva.

ZIMA JE ŽE TU

Zima bela starka je letos hitro postregla s snegom in seveda nisem zdržal dolgo. Popoldanska razjasnitev na zahodu me je premamila in že sem hitel na Gorenjsko. Z velikim navdušenjem sem zapregel smuči in požiral svež gorski zrak. Ker so dnevi kratki, pričakovano na Mangartsko sedlo nisem prilezel, ampak zimskega sonca, snega in miru sem se pa naužil. Izvidniška tura je bila namenjena ogledu snežnih razmer. Tokratno sneženje je zaznamoval severni veter, zato je snežna odeja močno preoblikovana in neenakomerna. Na izhodišču mangartske ceste je snega malo, mestoma je poledenel, ni ga več kot 15 cm. V gozdu je snega več, od Mangartske planine naprej se debelina hitro veča. Smuči se predirajo in hoja je naporna. V tunelih pospešim hojo, saj nad mano prežijo grozeče ledene sveče. V zgornjem delu, nad gozdno mejo, je spet drugače, ponekod spihano do tal, drugod snega čez glavo. Sneg bolj trd in me drži na površju. Občasno se sliši pokanje klože. Nad 1800 metrih, cca. 20 min pred kočo se veter še krepi in zameti so cesto zlili s pobočjem. Skoraj je že noč, zato se obrnem in v soju čelne svetilke odrinem v dolino. Smuka po cesti ni bohvekaj, smučke se mi udirajo in nobene hitrosti ni, zato se vseskozi odrivam s palcami v globok sneg. Malenkost hitreje gre z eno smučko v gazi in eno izven nje. V spodnjem delu ceste, je podlaga ledena in naklon večji, tako da lahko zarežem nekaj zavojev. Pred avtom, za zaključek  smuke, stopim na ledeno cesto in v trenutku me vrže v zrak kot v risanki in zabije na tla, palice in smučke pa name. Odnesem jo brez praske, a z bolečo tazadnjo.

WEISSHORN

Še ena izkušnja več. Tokrat švicarski Weisshorn. Bil je lep sončen in topel jesenski vikend in sedmerica nadobudnežev se nas je natrpala v kombi in gasa proti Švici. V petek smo prespali na izhodišču Randa, v soboto zjutraj pa smo se z več kot dvajsetimi kilogrami na hrbtu povzpeli do Weisshutte. Glede na odločitev, da bomo belo goro napadli po vzhodnem grebenu smo imeli sabo kar nekaj "železja" in vrvi ter hrane in pijače, tako da so bili nahrbtniki pošteno nabasani in so precej oteževali našo hojo. Iz doline do koče smo prigrizli v štirih urah in se nastanili v zimsko sobo oziroma imeli celo planinsko postojanko zase, z vsem švicarskim konfortom. Človek bi z lahkoto gor preživel cel teden. Ko smo ukrotili lakoto in spočili skrivljene hrbte smo se kot gamsi zakadili na izvidnico za naslednji dan. Ledenik pod goro se je močno skrčil in ponekod izginil. Natočili smo vodo izpod ledenika in se odpravili raziskat pot naprej, ki je vodila čez skalno stopnjo preko polic in krušljivih plošč, označena z možiclji. Sproti smo preverjali tudi sled po GPS. Vsaka informacija o poti nam je bila dobrodošla za prihodnji dan. Sledil je sestop do koče in večerja. Noč je bila mirna in polna zvezd. Tudi Lune ni bilo. Iz našega dimnika se je kadilo, v dolini so migetale lučke. Zbujanje je bilo ob enih ponoči in nekaj minut po drugi uri smo štartali Weisshornu naproti. Začela se je nočna hoja in sprva je šlo gladko in hitro. Potem, ko smo dosegli skalno ramo oziroma greben se je pa ustavilo. Potrebno se je bilo navezat in plezat en za drugim. Mato je prvi iskal prehode, mi pa za njim. Preveč nas je bilo, da bi bili hitri. Čas je tekel in noč se je počasi prevesla v jutro. Svetloba je prižgala nov dan. Pokazal se je Matterhorn in celotna paleta štiritisočakov. Božanski razgledi. Mi smo še kar plezali. Kasneje smo se razvezali in po osmih urah smo končno dosegli greben in "Frühstückplatz". Vsi smo se strinjali, da s takšnim tempom ne bomo v treh urah na vrhu, saj je bilo pred nami še 500 višinskih metrov. Seveda še sestop po grebenu, kar nam bi vzelo več kot 6 ur in nas bi zagotovo ujela noč. Odločitev je padla, da obrnemo in sestopimo. Sestopali smo po smeri vzpona in sonce je dobro razmehčal sneg, tako da razmere niso bile najboljše. Na trenutke prav zoprne. Z abzajlalom smo se izognili najbolj strmim predelom. V popoldanskih urah smo prišli do koče in utrujeni pojedli ter spakirali nahrbtnike za pot v dolino. Ob mraku smo dosegli naše izhodišče pri kombiju in čakala nas je še vožnja v Slovenijo.

  

PERUJSKA ZGODBA PREBAVNIH TEŽAV IN VABLJIVIH VRHOV

Po 40. urah vožnje Ljubljana-Milano-Paris-Lima-Huaraz se znajdemo v umazanem mestu, kjer na ulicah ljudje v družbi potepuških psov in kupov smeti prodajajo vse, od sadja, zelenjave, mesa, žitaric do mobitelov, orodja, koke, kozmetike in ostale krame. Za mestni utrip poskrbi prometni kaos in trobljenje dvo, tro in štirikolesnih vozil, vrednih nekaj solov ali pa več desettisoč dolarjev. Že prvi dan začnemo z aklimatizacijo in prilagajanjem na višino. Vsakodnevni podvigi (Cordiliera Negra, laguna Churup, Hatun Machay) na vedno višje nadmorske višine mi za razliko od ostalih navzočih povzročijo glavobole, tudi kratkotrajno vročino, krvavitve iz nosa in seveda povišan pulz. Po nekaj dneh, ko se teh reči navadim in ko pride čas za odhod v Sfingo se pojavi tista zoprna in trdovratna driska, lepše rečeno diareja. V želodcu krči in napenjanje ter nenehno čepenje na školjki. Odhod v Sfingo prestaviva za dva dni. Tretji dan pa vseeno odrineva proti dolini Paron in se utaboriva pod steno. Apetita nobenega, driska še kar vztraja. Zbudiva se v mrzlo jutro in še v temi odideva do podstene. V pričakovanju sončnih žarkov z mrzlimi prsti začnem plezarijo. Sonce naju pogreje, ko doseževa prvi raztežaj in skala se počasi segreva. Plezanja po granitu se hitro privajava in izmenično premagujeva najtežje raztežaje. Ko dohitiva kolumbijsko navezo se najin ritem ustavi. Sonce se skrije in steno zakrije senca, mrzla senca. Za povrh pa še veter naredi svoje. Zebe naju pa čeprav sva oblečena v puhovke in vetrovke. Ker soplezalca ne najdeta rešitve, vodstvo prevzameva midva in dokaj uspešno iščeva prehode med kamini. Na 5000 metrih že kar pošteno loviva sapo in moči nama pojenjajo z vsakim metrom. Počasi napredujeva proti izstopnemu delu in po devetih urah plezanja stopiva na greben, kjer se odprejo pogledi na okoliške šestisočake. Stisneva si roke. Z malo spodbude se povzpneva še na vrh 5325 metrov visoke Sfinge. Utrujenost in veselje je na višku. Zbereva še zadnje moči in sestopiva do škrbine, kjer »abzajlava« tri raztežaje potem pa v soju čelnih svetilk mukotrpno premagujeva melišče balvanov in slediva možicem. Po štirinajstih urah zaključiva odisejado. Za čuda se je diareja v steni potuhnila, še sreča, drugi dan pa ponovno vrnila. Oba sva čutila precejšnjo utrujenost, dehidriranost in šibkost. Odločiva se za povratek v Huaraz, kjer si nabereva novih moči.  

Naslednji cilj je bil šestisočak. Vsi štirje se odločimo za Nevado Copa 6188 m, ki po opisu iz vodnička ni zelo zahteven. A naša izkušnja je bila drugačna. V času intenzivnega taljenja ledenikov se je obsežni ledenik na Copi dodobra preoblikoval in močno razpokal, tako da so ledeniške razpoke številčnejše in obsežnejše. Še posebej »zabavno« je bilo nočno vijuganje med »špaltnami« in iskanje prehodov. V zgornjem delu smo le prišli na pot po kateri se dandanes vzpenja večina pristopnikov. Jutro je bilo sprva še jasno, ampak oblaki nad Huascaranom so naznanjali preobrat vremena. Že smo bili v megli. Višje kot smo se vzpenjali bolj je pihalo in gostejša je bila oblačnost. Mraz je kar lezel v kosti. Z vsakim metrom so bili sunki vetra močnejši in težje je bilo napredovanje. Nična vidljivost nas je ustavila in razmere so bile izredno slabe. Odločili smo se, da obrnemo na višini 6079 m. Copa je ostala neosvojena, mi pa smo se v dolino vrnili z bogato izkušnjo.

Za konec sva s Petrom izkoristila še zadnje dni odprave in skočila na Huarapasco 5420 m. No, jaz sem se nanjo komaj privlekel, saj mi je tudi tokrat diareja izpila energijo, a volje mi ni vzela. So bile pa snežne razmere v ozebniku odlične in tudi vreme nama je odlično služilo.   

Odprava v Peru je bila zame ena velika izkušnja o spoznavanju samega sebe. Predvsem pa sem se boril z diarejo, ki je bila dokončno likvidirana doma s pomočjo antibiotikov.        

TRIGLAV 2864 IN KARANTANIJA 2000

Dan po polni luni, 10. junija se iz Krme poženeva proti našemu Očaku, ki je bil sprva še zavit v tančico oblačnosti. Dan se je poslavljal, ko sva se ob žvrgolenju gorskih ptic vzpenjala čez macesnove gozdove Zgornje Krme. Oblaki na nebu so bili obsijani s soncem, v dolino pa se je ulegel mrak. Pri vzponu na Mali Triglav je vzšla luna, ki se je žareče prebijala čez meglice. Spokojna tišina. Vrh Triglava doseževa ob enajstih zvečer in prespiva v Staničevem zavetišču. Bivak v skalni luknji je bil udoben, le enakomerno kapljanje izpod stropa je motilo trden spanec. Ponagajala je tudi luna, ki je močno svetila in me sredi noči zvabila k Aljažu iskat fotografske motive. Po nočnem dremežu sva zjutraj hitro vstala in sestopila na Kredarico, kjer so planinci ravno zajtrkovali. Po kratkem počitku sva odpeketala v dolino, kjer se je zaključila prva etapa. Sledil je premik v Avstrijo pod Košutnikov turn. Pri Koči pod Košuto si nadeneva plezalno opremo in že maširava proti stolpu. Sonce neusmiljeno pripeka, občasni vetrič pa naju hladi. V steno vstopiva okrog 13. ure. Prvi raztežaj je v senci, potem pa plezava po soncu. Smer Karantanien 2000 (VII+/VIII-) je dolga 300 metrov in preseneča z dobro skalo, izpostavljenostjo in dolgimi (do 50 m) raztežaji. Plezanje nama gre dobro od rok in po 4 urah sva na vrhu. Srečava se s plezanim parom iz preteklih dni, izmenjamo nekaj besed, potem pa se spustiva preko ferate in visečega mostu nazaj na avstrijsko stran. Utrijena in zadovoljna se usedeva v avto in v melodijah Hiše, Smolarja, Kamnika, Mlakarja in drugih kantavtorjev odvijugava domov.  

More Articles ...