DIREKTNA SMER V ŠPIKU (V+, 900 m)

»… ko vstopiš v zložni žleb, ki pomeni nadaljevanje glavne zajede, imaš Direktno praktično v žepu.« (T. Mihelič).

Res je tako. V soboto, 12. septembra sva jo imela oba s Petrom v žepu. Izredno lepa smer, ki jo je leta 1926 prva preplezala Mira Marko Debelakova in Stane Tominšek. Smer velja za eno najpomembnejših smeri v zgodovini slovenskega alpinizma. Težavnost se z višino stopnjuje in v najtežjem delu jo krasi odlična kompaktna skala, kar jo uvršča med alpske »lepotice«. 

Družbo v steni nama je delala plezalna naveza iz Idrije in vzdušje je bilo sproščeno in na trenutke prav zabavno. Iz stene smo izstopili ob večernih urah, ravno ko se je poslavljal dan. Na vrhu Špika je bilo prav nebeško, tako razpoloženje kot ambient. Nova dogodivščina in zgodba, ki jo bodo poslušali vnuki.

 

ZAHODNA CINA - Raz veveric (VIII, 580 m)

Ko sem prvič zagledal Tri Cine se mi je utrnila želja, da bi enkrat plezal kakšno klasiko v tej mogočni, impozantni steni. Letos avgusta se je pokazala priložnost in z veseljem sem jo izkoristil. Skupaj z Albinom Simoničem - Binetom sva se 12. avgusta podala v Zahodno Cino. Plezala sva Raz kortinških veveric -  Scoiattoli Kante (VIII, 580 m). V spodnjem delu smer poteka nekoliko desno od zahodnega raza po rumeni in kompaktni skali. Takoj, ko vstopimo v steno smo v vertikali, ki ne popušča do zgornje tretjine smeri. Najtežji raztežaj je speljan čez streho, kjer je izpostavljenost in težavnost največja. Na ključnih delih so nameščeni klini in tudi "štanti" so dobro opremljeni. Nato sledi nekaj zelo lepih raztežajev še vedno zahtevne plezarije. Težavnost v zgornjem delu smeri nekoliko upade in kmalu dosežemo izstopno polico. Od tam je še slabo uro poplezavanja na vrh Zahodne Cine, kjer je atraktiven pogled na Veliko Cino.      

 

REŠEVANJE POD GROSSVENEDIGERJEM

Vzpon na Grossvenediger, avgusta 2015, si bom dobro zapomnil, predvsem zaradi reševalne akcije pri kateri smo pomagali ob sestopu iz vrha.

Izhodišče naše ture je bila dolina Tauer, ki je za javni promet zaprta. Dolina je zelo slikovita in polna gorskih potočkov in slapov, ki se spuščajo v kaskadah globoko v dolino. Najbolj zagnani in navdušeni gorniki, kot smo bili tudi mi, smo dolino prehodili peš in se povzpeli do Neue Prager Hutte (2796 m). Lepo urejena gorska koča in prijazno osebje. Vstali smo ob jutranji zori in se preko ledeniških moren povzpeli do ledenika. Na videz prijazen ledenik je v sebi skrival ledeniške razpoke, zato je ledeniška naveza obvezna. Na vrhu je bilo kar nekaj gornikov, vendar pretirane gneče ni bilo.   

 

Ob sestopu z vrha se je zgodilo: "... hodim po gazi in pred mano sestopa avstrijski par. Nenadoma Avstrijka, ki je hodila prva izgine izpred horizonta, vrv se napne, njen fant se vrže na sneg in z nogami stabilizira telo. Jaz to opazim in hitro pritečem k fantu ponesrečenke, Krištofu, kot se mi je predstavil. Za trenutek se pripnem na njegovo vrv, tako da ga razbremenim, Krištof naredi "štant" s cepinom ter pripravi škripec s "prusiki". Skupaj vsi štirje pomagamo vleči ponesrečenko. Sprva smo uspešni, potem pa se ustavi. Ponesrečenka, visi pod snežno opastjo in ne more ven. Jaz se odločim, da grem previdno na drugo stran ledeniške razpoke in skozi majhno luknjo pogledam ponesrečenko kako visi nad globoko razpoko. Vržem ji svoj konec vrvi z matičarko in ji rečem naj se vpne v plezalni pas. Ko se ponesrečenka vpne jo poskušam povleči na drugo stran ledeniške razpoke, ampak tudi tam obtiči pod snežno streho, ki je ne more podreti. Krištof se odloči, da bo poklical pomoč. V 15 minutah prileti helikopter avstrijske gorske reševalne službe. Najprej nas samo preleti, potem pa se vrne in spusti na ledenik. Izstopita reševalec in reševalka. Najprej pregledata narejen štant od Krištofa in se pripneta nanj. Potem se reševalec z vrvjo spusti proti ponesrečenki. Hodi počasi in kar nenadoma tudi on zgrmi v ledeniško razpoko. Udre se mu večji del snega in sliši se glasove ponesrečenke. Za hip vsi utihnemo. S padcem reševalca v razpoko se luknja odpre in zagledamo ponesrečenko kako visi na vrvi. Čez nekaj trenutkov pa se reševalec s cepinom prikaže na robu razpoke in spleza ven. Na ledeniku naredi prečno sidrišče s cepinom, ki ga zakoplje v sneg. Nad sidriščem se postavim jaz in varujem, da se nebi ob obremenitvi cepin izruval. Reševalec iz ruzaka vzame "škripec" in "žimar" ter potegne ponesrečenko iz razpoke. Avstrijka je bila tako premražena, da se je vsa tresla in drgetala. Kmalu se helikopter vrne in Krištof, njegova varovanka in reševalca odletijo...."

Nauk te zgodbe s srečnim koncem je: " Ne podcenjuj ledenikov, ki navzven izgledajo prijazni, ker nikoli ne veš kdaj te presenetijo in potegnejo vase. Ledeniško navezovanje je obvezno!"