PLEZALNA POMLAD

Prijetno marčevsko vreme in želja po skalnem plezanju naju je z Binetom zvabila v neobljudene pakleniške stene. Letos sva plezalno formo začela skupaj graditi v primorskih plezališčih in tako je na vrsto prišla tudi Paklenica in Rumeni strah. Precej popularna, fotogenična, atraktivna smer, ki poteka po rumeni skali v osrednjem delu Anića Kuka. Tudi ime smeri je pravšnjo, saj te ob pogledu nanjo resnično postane strah. A le dokler se z njo ne spopadeš, potem stvari stečejo in strah izgine. Težave so skoncentrirane v dveh raztežajih, prvem ocenjenem 7a in najtežjem ocenjenem 7c. Ostala plezarija je lažja. Bine se je odlično izkazal in ključna raztežaja splezal na RP v drugem poskusu. Meni pa je najtežji raztežaj povzročal preglavice tik pod vrhom, kjer mi je za las zmanjkalo, da bi imel 7c v žepu. Ampak važna je pot, cilj pa še vedno nosim v sebi. 
V steni sva imela celo privilegij, da sva lahko opazovala velemojstra Luko Krajnca v navezi z Igorjem Čorko, ki je napadal Spomin, kar bo prva prosta ponovitev in najtežja smer v Paklenici, z oceno 8c. Svaka čast Luka. Preden sva z Binčom zaplezala v lažji svet, sva bila s strani sosedov povabljena na večerni klepet, ki sva ga z veseljem sprejela. V družbi najboljših sva listala čisto nov plezalni vodnik Paklenice in izmenjala nekaj plezalnih informacij za naslednji dan. Radovedno sem vprašal Čorko, če je kdo videl letošnji skalni podor v Aniča Kuku. Igor je odkimal in rekel: "Niko, ni bio tam", in v smehu nadaljeval: "pamtiš tisto drvo u Mosoraški?", pokimam in Čorko nadaljuje: "e, sat ga nema!" vsi planemo v smeh. V mislih pa si kar predstavljam kako je več kot 20 metrska skalna luska s pospeškom zgrmela čez 350 metrsko steno in povzročila pravo razdejanje, eksplozijo. Naslednje jutro sva še pred napovedanim poslabšanjem vremena v ritmu "The show must go on" še enkrat zdrvela čez Aniča Kuk. Vreme je zdržalo in lepo sva zaključila najino plezalno uverturo v Paklenici.  
 
 

KRIŽ 2140 M

Mrzle noči in topli sončni dnevi so ustvarili razmere za pomladansko smuko. Kljub plezalnim ambicijam sem se odločil za hribe, sonce in sneg. Četverica se nas je v soboto odpravila na Križ, kjer ni bilo žive duše. No, srečali smo dva smučarja, ki sta se usmerila na Stenar. Razmere pa odlične v zgornjem delu, kjer je bil trd in zmrznjen sneg, ponekod leden. V spodnjem delu pa toplo in južen, moker sneg. Popoln dan preživet v objemu prelepih slovenskih gora.

 

TURNI SMUK Z VIŠEVNIKA

Vsak, ki se s turnim smučanjem ukvarja ve kaj je pršič. Lahkoten, puhast sneg po katerem ploveš in vriskaš od veselja. Torej, tole na Viševniku ni bil ravno pršič, bil je novozapadli sneg, ki je težek, napihan in neugoden za smučanje. Povrh tega pa te še rušje potegne vase. Z Miho sva upala, da se bo megleni pokrov vsaj na vrhu odkril. Bila sva tik pod zgornjo mejo oblačnosti, za trenutek se je pokazalo modro nebo in luna. Kljub čakanju na razjasnitev je megla vztrajala na enaki nadmorski višini, zato sva si zapela smuči in se zakadila v belino in strmino. Difuzna svetloba in megla sta nama oteževala smučanje, ampak sva se le prebila v spodnje plasti, kjer je bila vidljivost boljša. Tam pa nama je že omenjeno rušje večkrat prekrižalo pot in smučke obrnilo navzdol. Vso to prekubacavanje hitro pozabiš, ko se na koncu spustiš po sveže zratrakiranem smučišču in se ti kar smeji.  

 

PO GRAPI ČEZ JAME NA GRINTOVEC

Za kondicijsko turo smo si tokrat izbrali najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp. Veter je v preteklih dneh v visokogorju odpihnil ves sneg, zato je ostalo le upanje, da najdemo kakšno zasneženo grapo, ki nas bo po južni strani pripeljala na Grintovec. Seveda bi imeli boljšo izbiro na osojnih legah, ampak vseeno smo šli raje na sonček. Do Kokrskega sedla je še kar nekaj snega, potem pa trave in skale. Za povrh temu pa je svoje zobe pokazala še temperaturna inverzija in razmere so bile prav pomladne. Ampak nam je uspelo. Našli smo sneg, in sicer v Grapi čez Jame, ki je bila za silo zasnežena. Vendar razmere so se z vsakim metrom izboljševale. Tik pod vrhom so bile celo idealne. Težko verjeti, ampak v zadnjih metrih je bil pravi škripavček. Pravo veselje. Na vrhu pa še odlični razgledi, ki so segali od Velikega Kleka na severu do Sljemena na jugu. Neverjetno. Iz slabih obetov smo bili na koncu vsi zadovoljni in pozitivno presenečeni. Z Miho sva sestopila čez Dolge stene in s tem je bila tura lepo zaključena, še posebej, ko smo si v dolini trcnili s kozarci mrzle hmeljaste pijače.

 

ZIMA NA GORJANCIH

Težko pričakovani sneg nas je zvabil na zasnežene Gorjance. Uživali smo že med vožnjo, saj smo s terencem lepo orali ledino. Ko smo povsem zaplavali pa se je ustavilo, a ne za dolgo. Vodstvo so prevzeli jagri, mi pa za njimi veselo naprej. Pri Miklavžu pa smo le vpregli pse, ki so nas pridno vlekli po zasneženi in pravljični pokrajini. Trdinov vrh smo kmalu osvojili. Razgledi so segali več kot 200 kilometrov stran in Slovenija je bila kot na dlani. Prvi spust smo naredili na Hrvaško stran, potem pa smo se vrnili in skozi bukove gozdove odvijugali v dolino. Snega ni veliko, a vseeno dovolj za prvo silo.  

 

More Articles ...