TURNI SMUK Z VIŠEVNIKA

Vsak, ki se s turnim smučanjem ukvarja ve kaj je pršič. Lahkoten, puhast sneg po katerem ploveš in vriskaš od veselja. Torej, tole na Viševniku ni bil ravno pršič, bil je novozapadli sneg, ki je težek, napihan in neugoden za smučanje. Povrh tega pa te še rušje potegne vase. Z Miho sva upala, da se bo megleni pokrov vsaj na vrhu odkril. Bila sva tik pod zgornjo mejo oblačnosti, za trenutek se je pokazalo modro nebo in luna. Kljub čakanju na razjasnitev je megla vztrajala na enaki nadmorski višini, zato sva si zapela smuči in se zakadila v belino in strmino. Difuzna svetloba in megla sta nama oteževala smučanje, ampak sva se le prebila v spodnje plasti, kjer je bila vidljivost boljša. Tam pa nama je že omenjeno rušje večkrat prekrižalo pot in smučke obrnilo navzdol. Vso to prekubacavanje hitro pozabiš, ko se na koncu spustiš po sveže zratrakiranem smučišču in se ti kar smeji.  

 

PO GRAPI ČEZ JAME NA GRINTOVEC

Za kondicijsko turo smo si tokrat izbrali najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp. Veter je v preteklih dneh v visokogorju odpihnil ves sneg, zato je ostalo le upanje, da najdemo kakšno zasneženo grapo, ki nas bo po južni strani pripeljala na Grintovec. Seveda bi imeli boljšo izbiro na osojnih legah, ampak vseeno smo šli raje na sonček. Do Kokrskega sedla je še kar nekaj snega, potem pa trave in skale. Za povrh temu pa je svoje zobe pokazala še temperaturna inverzija in razmere so bile prav pomladne. Ampak nam je uspelo. Našli smo sneg, in sicer v Grapi čez Jame, ki je bila za silo zasnežena. Vendar razmere so se z vsakim metrom izboljševale. Tik pod vrhom so bile celo idealne. Težko verjeti, ampak v zadnjih metrih je bil pravi škripavček. Pravo veselje. Na vrhu pa še odlični razgledi, ki so segali od Velikega Kleka na severu do Sljemena na jugu. Neverjetno. Iz slabih obetov smo bili na koncu vsi zadovoljni in pozitivno presenečeni. Z Miho sva sestopila čez Dolge stene in s tem je bila tura lepo zaključena, še posebej, ko smo si v dolini trcnili s kozarci mrzle hmeljaste pijače.

 

ZIMA NA GORJANCIH

Težko pričakovani sneg nas je zvabil na zasnežene Gorjance. Uživali smo že med vožnjo, saj smo s terencem lepo orali ledino. Ko smo povsem zaplavali pa se je ustavilo, a ne za dolgo. Vodstvo so prevzeli jagri, mi pa za njimi veselo naprej. Pri Miklavžu pa smo le vpregli pse, ki so nas pridno vlekli po zasneženi in pravljični pokrajini. Trdinov vrh smo kmalu osvojili. Razgledi so segali več kot 200 kilometrov stran in Slovenija je bila kot na dlani. Prvi spust smo naredili na Hrvaško stran, potem pa smo se vrnili in skozi bukove gozdove odvijugali v dolino. Snega ni veliko, a vseeno dovolj za prvo silo.  

 

JALOVEC

Greš? Grem. Gremo. Na Jalovec. Jernej, Miha in jaz. Pozno popoldan, ko se je sonce že skrilo za Kotovo sedlo smo dosegli bivak in Jernej ter Miha sta začela kuhati večerjo. Mene so zvabile večerne barve, zato sem z vso hitrostjo letel na sedlo fotografirat. To je bilo nekaj zame in za iskanje fotografskih motivov. Božiček je res pekel piškote, tam daleč na zahodu. Ko so se pokazale zvezde sem se pridružil prijateljema in z užitkom smo srebali juhco. Ker je bil ravno poseben večer smo si temu primerno privoščili domače mesne dobrote in večer zaključili s kartanjem šnopca. Naslednji dan smo vstali še pred svitom in se polni elana povzpeli čez Jalovčev ozebnik. Z veliko previdnostjo in nasmejanih lic, smo nadaljevali vzpon proti vršnemu grebenu. Vrh Jalovca smo osvojili ob 9h. Ob majhni smrekici smo se fotografirali, se razgledovali po okoliških vrhovih in sestopili po isti smeri. Odlično nam je šlo, tako da smo bili ob 11h nazaj pri bivaku. Spet je zabrnel kuhalnik in zadišalo je daleč na okrog. Potem smo pospravili za seboj in zapustili gorsko zavetje. V Tamarju smo še nazdravili in veselo odmaširali do Planice, kjer se je naša tura zaključila. Bilo je lepo in še bo lepo.

    

GREMO NA TRIGLAV

Tokrat je dal pobudo za Triglav Miha in hitro smo se povabilu odzvali še trije norci (Peter, Mičo in jaz). V torek zvečer smo se zbrali pri Petru in akcija je stekla. Vožnja proti Krmi je ob debatah hitro minila in že smo maširali proti Kredarici. Mraz je stiskal in nebo je bilo posejano z zvezdami. V trdi temi smo se v štirih urah in pol prikazali pred Kredarico in se skrili v toplo zavetje doma. Malo smo pojedli in se odločili, da gremo kljub vetru naprej, na slovenskega Očaka. Razmere so bile odlične, saj je bil sneg trd, zbit in se je dalo lepo "popikati" najbolj ključne strme "flanke". Tik pod Malim Triglavom nas je pozdravilo še sonce in barve so se prelivale kot v risanki. Nadaljevali smo po grebenu, ki je bil ravno prav zasnežen, saj so ven še gledale "zajle". Vrh Triglava smo osvojili okrog devetih in si z veseljem stisnili roke. Sledil je previden sestop na ričet in klobase, potem pa gasa v dolino. Tura je uspela in dan je bil popoln.

 

More Articles ...