Stüdlgrat - GROSSGLOCKNER (3798 M)

Bliža se mesec julij in odprava v Južno Ameriko. Priprave so v polnem teku. Treningi, kondicija, nakup opreme, rezervacije itd. V ta namen sva posvetila tudi pretekli vikend in uživala čudovit dan v objemu Grossglocknerja. V petek sva predhodno zbežala iz mestnega "džumbusa" direkt v umirjeno gorsko okolje sredi Visokih Tur. Do večera sva pristopila do Stüdlhütte in zaradi zasedenosti zimske sobe, z veseljem prespala na terasi pod milim nebom. Še pred vzhodom sonca sva štartala proti grebenu Stüdlgrat, ki je bil najin cilj dneva. Vzpon po omenjenem grebenu je čudovit, fotogeničen in vreden obiska. Lepi prehodi preko skalnih stolpov, mestoma zavarovani z vrvmi in zajlami, so bili prava uživancija. Ponekod je bil greben zasnežen, vendar so bile snežne razmere idealne. Po dobrih treh urah sva bila na vrhu Velikega Kleka. Sestopila sva po normalni poti do Erzherzog-Johann-Hütte, kjer sva si privoščila počitek z razgledom. Sledil je povratek v dolino ter vožnja v Slovenijo. Najine uživancije še ni bilo konec, za piko na i, sva v nedeljo obiskala še plezališče Kupljenik. V družbi domačinov in najboljšega lednega plezalca sva se odlično naplezala. 

DOPRINOS ŠPORTNEMU PLEZANJU

Razvijajoči se šport vsako leto na novo privabi množice plezalcev, ki se poleg umetnih sten v plezalnih centrih poslužujejo plezanja v urejenih plezališčih širom Slovenije. Osnova so torej plezališča oziroma infrastrukturni objekti v naravni skali, ki omogočajo varno izvajanje dejavnosti športnega plezanja. Glede na gostoto plezališč in število športno plezalnih smeri na prebivalca, vsekakor sodimo v sam vrh svetovne lestvice. Več kot 5500 plezalnih smeri je vzpodbuden in optimističen podatek. A za to številko se skrivajo marljivi in požrtvovalni posamezniki, ki so svojo mladost in celo življenja posvetili »vrtanju« oz. opremljanju plezališč. Brez pretiravanja, toliko ur, toliko truda in atomov energije, kot so ti ljudje vložili v dobrobit in razvoj plezanja, si vsekakor zaslužijo nagrado za življenjsko delo. Najbolj žalostno pa je to, da občine in lokalne skupnosti v teh infrastrukturnih objektih ne prepoznajo potenciala, ki bi lahko prispeval k razvoju turizma na lokalnem in širšem okolju. Kljub temu se volja po ohranjanju in predvsem nastajanju plezališč širi, kar je razvidno iz števila kandidatov, ki smo v maju pristopili na tečaj oz. seminar opremljanja smeri. Z izkušenimi opremljevalci smeri smo se v več delovnih skupinah lotili preopremljanja in na novo opremljanja plezalnih smeri v dolini Sopote pri Laškem. V okviru seminarja smo se seznanili z vsemi fazami, od teoretičnih vsebin do praktičnega dela na višini. Začeli smo z osnovno pripravo delovišča, urejanjem okolice pod steno, sledilo je čiščenja in ščetkanja skale, lociranje lepljencev, preverjanje s plezanjem, vrtanje, pihanje, čiščenje ter na koncu lepljenje sidrišč in lepljencev v smeri. Zelo koristen, kvaliteten in poučen seminar, ki je v končni fazi prispevek k razvoju plezalnega športa.

ARCO

Slovenijo je zajelo spomladansko deževje, mi pa smo se odpravili v Arco, z upanjem, da bo tam boljše. Na strani pogumnih  je bila tokrat sreča in imeli smo sončno, vendar hladno vreme. Dopust je uspel in Arco nas je zopet navdušil. Pihali smo svečke na torti, kolesarili, plezali, kampirali, skratka uživali. Dva dneva sva z Binčom brusila prste v stenah Mont Colta in Colodrija v večraztežajnih smereh (Passageri del tempo 7b, 120 m, Zio Peperone 6c, 115 m, Sotto Vuoto 7b, 160 m). Kot je v Arcu v navadi smo, s sladoledom v roki, v družbi samih plezalcev, uživali večerni utrip na staromeščanskih ulicah z bogatimi izložbami plezalnih trgovin.

PLATTENZAUBER (8-, 230 m)

Na mrzlo jutro, dan po spomladanski pozebi, ki je klestila po naši domovini, sva se odpeljala proti avstrijskem Štajerskem. Najin cilj je bila stena Röthelstein na območju graškega hribovja. Vreme ni bilo nič kaj prijazno, nekaj stopinj nad lediščem, sivina in mrzel vetrič naju je na trenutke lepo ohlajal. Smer Plattenzauber v katero sva se podala, me je takoj asociirala na refren: »Pod gradom pa špancira en zauber, zauber fantič mlad.« Če ima pa takšno ime, bo pa sigurno lepa smer, sem si mislil. In tudi je. Dokaj nova smer, iz leta 2014, poteka po platah in ponuja dobro plezarijo, seveda z veliko zaupanja v trenje in dolgimi gibi na detajlih. Sprva so nama mrzli prsti ponagajali, ampak so se že v drugem »cugu« močno vžgali. Težavnost je skoncentrirana v treh raztežajih spodnje osme stopnje, nič kaj dosti lažje pa niso tri sedmice zgornje stopnje. Splezala sva prosto, določene odseke sva opravila v drugem poskusu. Za nagrado sva bila na vrhu deležna še nekaj sončnih žarkov, ki so naju pospremili v dolino. 

 

ŠVICARSKE RADOSTI

Švicarska natančnost, švicarski siri, švicarski nož, švicarske banke, švicarska Ricola in seveda švicarski hribi. Samo zaradi slednjih smo naredili 850 km in vikend preživeli v objemu veličastnih belih vrhov. Ob polnoči smo se pripeljali v Pontresino na železniško postajo. Noč je bila jasna, v soju lune in zvezd smo hitro zaspali v vsestranskem enoprostorcu, ki bo letos praznoval dvajset let. Bravo Sharan. Jutro je bilo frišno in polni elana smo se zagnali v dolino Val Roseg, ki je še počivala v ledenem oklepu. S "trčinim korakom" smo premagovali več kot deset kilometrov dolgo dolino in se povzpenjali po ledeniški moreni. Iznad grebena je posijalo sonce in dolina je zažarela v popolni lepoti. Nad njo so se bohotili ledeniki in sklani mogodci: Piz Roseg, Piz Bernina, Piz Morteratsch. Pri koči Tschierva smo pustili nekaj odvečne opreme in nadaljevali vzpon proti Piz Morteratsch-u. Sonce je že močno pripekalo, ampak je sneg še ostajal dokaj trd. Na prehodu na ledenik smo se za kratek čas navezali, na SV grebenu pa smo se razvezali in vzpenjali vsak v svojem tempu. Nad 3500 metrih smo čutili višino, rahel glavobol in povečan interval dihanja. Ampak je šlo odlično. Razgledi so bili neverjetni in sončno vreme nam je lepo služilo. Okrog 16.ure smo osvojili Piz Morteratsch (3751m). Čudovit vrh, vreden obiska. Sestopali smo po smeri vzpona in še kar občudovali sosednje velikane. Ravno, ko se je sonce skrilo za greben smo se vrnili h koči in že je dišalo po "Argo" juhci. Družbo v zimski sobi sta nam delala Švicarja in Avstrijca, ki sta naslednji dan že zarana napadla severno steno Piz Bernine. Za mikavno lepotico in njen slavni Biancograt smo oprezali tudi mi in si jo dodobra ogledovali, tako da se nam naslednjič ne bo izmuznila. Do takrat pa smo ji le še pomežiknili v slovo in se podali na devet urno vožnjo proti domu.

More Articles ...