DOPRINOS ŠPORTNEMU PLEZANJU

Razvijajoči se šport vsako leto na novo privabi množice plezalcev, ki se poleg umetnih sten v plezalnih centrih poslužujejo plezanja v urejenih plezališčih širom Slovenije. Osnova so torej plezališča oziroma infrastrukturni objekti v naravni skali, ki omogočajo varno izvajanje dejavnosti športnega plezanja. Glede na gostoto plezališč in število športno plezalnih smeri na prebivalca, vsekakor sodimo v sam vrh svetovne lestvice. Več kot 5500 plezalnih smeri je vzpodbuden in optimističen podatek. A za to številko se skrivajo marljivi in požrtvovalni posamezniki, ki so svojo mladost in celo življenja posvetili »vrtanju« oz. opremljanju plezališč. Brez pretiravanja, toliko ur, toliko truda in atomov energije, kot so ti ljudje vložili v dobrobit in razvoj plezanja, si vsekakor zaslužijo nagrado za življenjsko delo. Najbolj žalostno pa je to, da občine in lokalne skupnosti v teh infrastrukturnih objektih ne prepoznajo potenciala, ki bi lahko prispeval k razvoju turizma na lokalnem in širšem okolju. Kljub temu se volja po ohranjanju in predvsem nastajanju plezališč širi, kar je razvidno iz števila kandidatov, ki smo v maju pristopili na tečaj oz. seminar opremljanja smeri. Z izkušenimi opremljevalci smeri smo se v več delovnih skupinah lotili preopremljanja in na novo opremljanja plezalnih smeri v dolini Sopote pri Laškem. V okviru seminarja smo se seznanili z vsemi fazami, od teoretičnih vsebin do praktičnega dela na višini. Začeli smo z osnovno pripravo delovišča, urejanjem okolice pod steno, sledilo je čiščenja in ščetkanja skale, lociranje lepljencev, preverjanje s plezanjem, vrtanje, pihanje, čiščenje ter na koncu lepljenje sidrišč in lepljencev v smeri. Zelo koristen, kvaliteten in poučen seminar, ki je v končni fazi prispevek k razvoju plezalnega športa.

ARCO

Slovenijo je zajelo spomladansko deževje, mi pa smo se odpravili v Arco, z upanjem, da bo tam boljše. Na strani pogumnih  je bila tokrat sreča in imeli smo sončno, vendar hladno vreme. Dopust je uspel in Arco nas je zopet navdušil. Pihali smo svečke na torti, kolesarili, plezali, kampirali, skratka uživali. Dva dneva sva z Binčom brusila prste v stenah Mont Colta in Colodrija v večraztežajnih smereh (Passageri del tempo 7b, 120 m, Zio Peperone 6c, 115 m, Sotto Vuoto 7b, 160 m). Kot je v Arcu v navadi smo, s sladoledom v roki, v družbi samih plezalcev, uživali večerni utrip na staromeščanskih ulicah z bogatimi izložbami plezalnih trgovin.

PLATTENZAUBER (8-, 230 m)

Na mrzlo jutro, dan po spomladanski pozebi, ki je klestila po naši domovini, sva se odpeljala proti avstrijskem Štajerskem. Najin cilj je bila stena Röthelstein na območju graškega hribovja. Vreme ni bilo nič kaj prijazno, nekaj stopinj nad lediščem, sivina in mrzel vetrič naju je na trenutke lepo ohlajal. Smer Plattenzauber v katero sva se podala, me je takoj asociirala na refren: »Pod gradom pa špancira en zauber, zauber fantič mlad.« Če ima pa takšno ime, bo pa sigurno lepa smer, sem si mislil. In tudi je. Dokaj nova smer, iz leta 2014, poteka po platah in ponuja dobro plezarijo, seveda z veliko zaupanja v trenje in dolgimi gibi na detajlih. Sprva so nama mrzli prsti ponagajali, ampak so se že v drugem »cugu« močno vžgali. Težavnost je skoncentrirana v treh raztežajih spodnje osme stopnje, nič kaj dosti lažje pa niso tri sedmice zgornje stopnje. Splezala sva prosto, določene odseke sva opravila v drugem poskusu. Za nagrado sva bila na vrhu deležna še nekaj sončnih žarkov, ki so naju pospremili v dolino. 

 

ŠVICARSKE RADOSTI

Švicarska natančnost, švicarski siri, švicarski nož, švicarske banke, švicarska Ricola in seveda švicarski hribi. Samo zaradi slednjih smo naredili 850 km in vikend preživeli v objemu veličastnih belih vrhov. Ob polnoči smo se pripeljali v Pontresino na železniško postajo. Noč je bila jasna, v soju lune in zvezd smo hitro zaspali v vsestranskem enoprostorcu, ki bo letos praznoval dvajset let. Bravo Sharan. Jutro je bilo frišno in polni elana smo se zagnali v dolino Val Roseg, ki je še počivala v ledenem oklepu. S "trčinim korakom" smo premagovali več kot deset kilometrov dolgo dolino in se povzpenjali po ledeniški moreni. Iznad grebena je posijalo sonce in dolina je zažarela v popolni lepoti. Nad njo so se bohotili ledeniki in sklani mogodci: Piz Roseg, Piz Bernina, Piz Morteratsch. Pri koči Tschierva smo pustili nekaj odvečne opreme in nadaljevali vzpon proti Piz Morteratsch-u. Sonce je že močno pripekalo, ampak je sneg še ostajal dokaj trd. Na prehodu na ledenik smo se za kratek čas navezali, na SV grebenu pa smo se razvezali in vzpenjali vsak v svojem tempu. Nad 3500 metrih smo čutili višino, rahel glavobol in povečan interval dihanja. Ampak je šlo odlično. Razgledi so bili neverjetni in sončno vreme nam je lepo služilo. Okrog 16.ure smo osvojili Piz Morteratsch (3751m). Čudovit vrh, vreden obiska. Sestopali smo po smeri vzpona in še kar občudovali sosednje velikane. Ravno, ko se je sonce skrilo za greben smo se vrnili h koči in že je dišalo po "Argo" juhci. Družbo v zimski sobi sta nam delala Švicarja in Avstrijca, ki sta naslednji dan že zarana napadla severno steno Piz Bernine. Za mikavno lepotico in njen slavni Biancograt smo oprezali tudi mi in si jo dodobra ogledovali, tako da se nam naslednjič ne bo izmuznila. Do takrat pa smo ji le še pomežiknili v slovo in se podali na devet urno vožnjo proti domu.

PLEZALNA POMLAD

Prijetno marčevsko vreme in želja po skalnem plezanju naju je z Binetom zvabila v neobljudene pakleniške stene. Letos sva plezalno formo začela skupaj graditi v primorskih plezališčih in tako je na vrsto prišla tudi Paklenica in Rumeni strah. Precej popularna, fotogenična, atraktivna smer, ki poteka po rumeni skali v osrednjem delu Anića Kuka. Tudi ime smeri je pravšnjo, saj te ob pogledu nanjo resnično postane strah. A le dokler se z njo ne spopadeš, potem stvari stečejo in strah izgine. Težave so skoncentrirane v dveh raztežajih, prvem ocenjenem 7a in najtežjem ocenjenem 7c. Ostala plezarija je lažja. Bine se je odlično izkazal in ključna raztežaja splezal na RP v drugem poskusu. Meni pa je najtežji raztežaj povzročal preglavice tik pod vrhom, kjer mi je za las zmanjkalo, da bi imel 7c v žepu. Ampak važna je pot, cilj pa še vedno nosim v sebi. 
V steni sva imela celo privilegij, da sva lahko opazovala velemojstra Luko Krajnca v navezi z Igorjem Čorko, ki je napadal Spomin, kar bo prva prosta ponovitev in najtežja smer v Paklenici, z oceno 8c. Svaka čast Luka. Preden sva z Binčom zaplezala v lažji svet, sva bila s strani sosedov povabljena na večerni klepet, ki sva ga z veseljem sprejela. V družbi najboljših sva listala čisto nov plezalni vodnik Paklenice in izmenjala nekaj plezalnih informacij za naslednji dan. Radovedno sem vprašal Čorko, če je kdo videl letošnji skalni podor v Aniča Kuku. Igor je odkimal in rekel: "Niko, ni bio tam", in v smehu nadaljeval: "pamtiš tisto drvo u Mosoraški?", pokimam in Čorko nadaljuje: "e, sat ga nema!" vsi planemo v smeh. V mislih pa si kar predstavljam kako je več kot 20 metrska skalna luska s pospeškom zgrmela čez 350 metrsko steno in povzročila pravo razdejanje, eksplozijo. Naslednje jutro sva še pred napovedanim poslabšanjem vremena v ritmu "The show must go on" še enkrat zdrvela čez Aniča Kuk. Vreme je zdržalo in lepo sva zaključila najino plezalno uverturo v Paklenici.  
 
 

More Articles ...