TROŠTAtlon

Na enem treningu se mi je v glavi rodila nora ideja, da bi svoje trening poligone letošnje pomladi – Armes, Armeško, Bohor združil v eno etapo oziroma mnogoboj – TROŠTAtlon. Zakaj ravno te tri lokacije? Prva je Armes, moj hišni vrh, na katerem sem bil nevem kolikokrat. Nabiral sem višino tako, da sem večkrat tekel gor in dol, celo štirikrat v eni uri, kar znese 800 m vzpona. Ob tem početju mojemu štirinožnemu prijatelju ni bilo nič jasno:). Druga lokacija je plezališče Armeško v katerem sem preživljal popoldneve. Plezal prečke na zadnji strani stene brez prekinitve uro in pol. Včasih celo 8-10 prečk gor in dol. Ob predpostavki, da je ena prečka dolga 25 m ali več, si lahko preračunate kolikokrat sem preplezal Aniča Kuk ali kaj podobno visokega. Pa naj še kdo reče, da se ne da v Posavju splezati 300 metrske stene:). Tretji poligon pa je Bohor. Na katerega število vzponov nisem štel, poznam pa skoraj vsak kamen in drevo na poti do vrha. Sedmega junija sem idejo uresničil ter zadevo izpeljal v 3 urah in 34 minutah. Dolžina proge je 25,21 km. Potekalo pa je takole:

»Službo zapustim predhodno, se pripeljem domov, na mizi me čaka zvrhan krožnik makaronov. Ko se nečloveško bašem z ogljikovimi hidrati zraven nastavljam še Garmina ter študiram nastavitve za trening. Vzamem ruzak s plezalno opremo, pijačo in že zajaham kolo. Ko ura zapiska, se moja dirka začne. V dveh minutah sem pod Armezom, zaklenem kolo in v hitrem tempu v manj kot 10 minutah osvojim Armes. Tečem v dolino proti Armeškemu in se spretno izogibam koreninam. V mislih sem že pod steno in že si zapenjam plezalke ter pomakam roke v magnezij. Glede na izkušnje vem, da lahko 7 prečk gor in dol (se pravi 14 dolžin po 25 m) splezalm v eni uri. In res, v 58 minutah mi je uspelo zaključit plezalno etapo. Z bolečimi prsti na nogah zaradi tesnih plezalk se preobujem v trekerje in že tečem Armezu naproti. Osvojim ga že drugič in previdno sestopim nazaj na Senovo. Tam se usedem na kolo in približno 7 km kolesarim preko Dovškega do Jablanc in naprej po makedamu do izvira pitne vode (za prijatelje Bohorja). Snamem čelado in kolo položim v travo, potem pa nadaljujem s hitro hojo proti partizanski Bolnici in naprej na vrh Javornika (1023 m). Okrog mene je megla in utrip doseže maksimum 177 udarcev na minuto. Spijem nekaj požirkov vode in stečem po isti poti v dolino. Z vseljem se usedem na kolo in vriskajoč poganjam pedala. Za nagrado se z več kot 60 km/h spustim na Senovo, kjer pred domačo hišo ustavim štoparico. 3h 34min. Uf, noro!«      

Vzpon: 1526 m, Maksimalna nadmorska višina: 1024 m, Skupni čas: 3h 34 min, Porabljenih: 1764 kalorij, Max. pulz: 177 (Armes in Javornik), Povprečni pulz: 138, Dolžina proge: 25,21 km, Max. hitrost: 66,3 km/h, Tek: 10,86 km, Kolesarjenje: 14 km, Plezanje: 7 prečk (14 dolžin po 25 m) 350 m.

Fotomateriala nimam, sigurno pa ponovim zadevo za fotografe:)

KRIŽEVNIK - PLANIKA (VII, 350 M)

Prvič sem plezal v Križevniku nad Robanovim Kotom. Res samotni in divji svet, kjer ne srečaš žive duše. Plezarija pa resna in zahtevna. Gre za konkretno turo, ki je kondicijsko in plezalno pravi zalogaj. Bojda sva z Binetom opravila prvo prosto ponovitev Planike, ki jo krasi dobra skala in lepo speljani prehodi. Leta 1988 sta jo splezala Franček Knez in Martin Hrastnik. V najtežjih treh raztežajih so nabiti klini, ki ti olajšajo iskanje in varovanje v svetu VII stopnje. Največ energije mi je spil šesti raztežaj v kaminu, kjer sem uporabil vse svoje tehnike kaminskega premikanja od opiranja, basanja, zatikanja, pritiskanja, guzenja in fiksanja do onemoglosti. Ampak se je izšlo z nasmehom na obrazu. Ponovno dobra izkušnja, ki ti jo prinesejo brezkompromisni hribi.

Stüdlgrat - GROSSGLOCKNER (3798 M)

Bliža se mesec julij in odprava v Južno Ameriko. Priprave so v polnem teku. Treningi, kondicija, nakup opreme, rezervacije itd. V ta namen sva posvetila tudi pretekli vikend in uživala čudovit dan v objemu Grossglocknerja. V petek sva predhodno zbežala iz mestnega "džumbusa" direkt v umirjeno gorsko okolje sredi Visokih Tur. Do večera sva pristopila do Stüdlhütte in zaradi zasedenosti zimske sobe, z veseljem prespala na terasi pod milim nebom. Še pred vzhodom sonca sva štartala proti grebenu Stüdlgrat, ki je bil najin cilj dneva. Vzpon po omenjenem grebenu je čudovit, fotogeničen in vreden obiska. Lepi prehodi preko skalnih stolpov, mestoma zavarovani z vrvmi in zajlami, so bili prava uživancija. Ponekod je bil greben zasnežen, vendar so bile snežne razmere idealne. Po dobrih treh urah sva bila na vrhu Velikega Kleka. Sestopila sva po normalni poti do Erzherzog-Johann-Hütte, kjer sva si privoščila počitek z razgledom. Sledil je povratek v dolino ter vožnja v Slovenijo. Najine uživancije še ni bilo konec, za piko na i, sva v nedeljo obiskala še plezališče Kupljenik. V družbi domačinov in najboljšega lednega plezalca sva se odlično naplezala. 

DOPRINOS ŠPORTNEMU PLEZANJU

Razvijajoči se šport vsako leto na novo privabi množice plezalcev, ki se poleg umetnih sten v plezalnih centrih poslužujejo plezanja v urejenih plezališčih širom Slovenije. Osnova so torej plezališča oziroma infrastrukturni objekti v naravni skali, ki omogočajo varno izvajanje dejavnosti športnega plezanja. Glede na gostoto plezališč in število športno plezalnih smeri na prebivalca, vsekakor sodimo v sam vrh svetovne lestvice. Več kot 5500 plezalnih smeri je vzpodbuden in optimističen podatek. A za to številko se skrivajo marljivi in požrtvovalni posamezniki, ki so svojo mladost in celo življenja posvetili »vrtanju« oz. opremljanju plezališč. Brez pretiravanja, toliko ur, toliko truda in atomov energije, kot so ti ljudje vložili v dobrobit in razvoj plezanja, si vsekakor zaslužijo nagrado za življenjsko delo. Najbolj žalostno pa je to, da občine in lokalne skupnosti v teh infrastrukturnih objektih ne prepoznajo potenciala, ki bi lahko prispeval k razvoju turizma na lokalnem in širšem okolju. Kljub temu se volja po ohranjanju in predvsem nastajanju plezališč širi, kar je razvidno iz števila kandidatov, ki smo v maju pristopili na tečaj oz. seminar opremljanja smeri. Z izkušenimi opremljevalci smeri smo se v več delovnih skupinah lotili preopremljanja in na novo opremljanja plezalnih smeri v dolini Sopote pri Laškem. V okviru seminarja smo se seznanili z vsemi fazami, od teoretičnih vsebin do praktičnega dela na višini. Začeli smo z osnovno pripravo delovišča, urejanjem okolice pod steno, sledilo je čiščenja in ščetkanja skale, lociranje lepljencev, preverjanje s plezanjem, vrtanje, pihanje, čiščenje ter na koncu lepljenje sidrišč in lepljencev v smeri. Zelo koristen, kvaliteten in poučen seminar, ki je v končni fazi prispevek k razvoju plezalnega športa.

ARCO

Slovenijo je zajelo spomladansko deževje, mi pa smo se odpravili v Arco, z upanjem, da bo tam boljše. Na strani pogumnih  je bila tokrat sreča in imeli smo sončno, vendar hladno vreme. Dopust je uspel in Arco nas je zopet navdušil. Pihali smo svečke na torti, kolesarili, plezali, kampirali, skratka uživali. Dva dneva sva z Binčom brusila prste v stenah Mont Colta in Colodrija v večraztežajnih smereh (Passageri del tempo 7b, 120 m, Zio Peperone 6c, 115 m, Sotto Vuoto 7b, 160 m). Kot je v Arcu v navadi smo, s sladoledom v roki, v družbi samih plezalcev, uživali večerni utrip na staromeščanskih ulicah z bogatimi izložbami plezalnih trgovin.

More Articles ...