PERUJSKA ZGODBA PREBAVNIH TEŽAV IN VABLJIVIH VRHOV

Po 40. urah vožnje Ljubljana-Milano-Paris-Lima-Huaraz se znajdemo v umazanem mestu, kjer na ulicah ljudje v družbi potepuških psov in kupov smeti prodajajo vse, od sadja, zelenjave, mesa, žitaric do mobitelov, orodja, koke, kozmetike in ostale krame. Za mestni utrip poskrbi prometni kaos in trobljenje dvo, tro in štirikolesnih vozil, vrednih nekaj solov ali pa več desettisoč dolarjev. Že prvi dan začnemo z aklimatizacijo in prilagajanjem na višino. Vsakodnevni podvigi (Cordiliera Negra, laguna Churup, Hatun Machay) na vedno višje nadmorske višine mi za razliko od ostalih navzočih povzročijo glavobole, tudi kratkotrajno vročino, krvavitve iz nosa in seveda povišan pulz. Po nekaj dneh, ko se teh reči navadim in ko pride čas za odhod v Sfingo se pojavi tista zoprna in trdovratna driska, lepše rečeno diareja. V želodcu krči in napenjanje ter nenehno čepenje na školjki. Odhod v Sfingo prestaviva za dva dni. Tretji dan pa vseeno odrineva proti dolini Paron in se utaboriva pod steno. Apetita nobenega, driska še kar vztraja. Zbudiva se v mrzlo jutro in še v temi odideva do podstene. V pričakovanju sončnih žarkov z mrzlimi prsti začnem plezarijo. Sonce naju pogreje, ko doseževa prvi raztežaj in skala se počasi segreva. Plezanja po granitu se hitro privajava in izmenično premagujeva najtežje raztežaje. Ko dohitiva kolumbijsko navezo se najin ritem ustavi. Sonce se skrije in steno zakrije senca, mrzla senca. Za povrh pa še veter naredi svoje. Zebe naju pa čeprav sva oblečena v puhovke in vetrovke. Ker soplezalca ne najdeta rešitve, vodstvo prevzameva midva in dokaj uspešno iščeva prehode med kamini. Na 5000 metrih že kar pošteno loviva sapo in moči nama pojenjajo z vsakim metrom. Počasi napredujeva proti izstopnemu delu in po devetih urah plezanja stopiva na greben, kjer se odprejo pogledi na okoliške šestisočake. Stisneva si roke. Z malo spodbude se povzpneva še na vrh 5325 metrov visoke Sfinge. Utrujenost in veselje je na višku. Zbereva še zadnje moči in sestopiva do škrbine, kjer »abzajlava« tri raztežaje potem pa v soju čelnih svetilk mukotrpno premagujeva melišče balvanov in slediva možicem. Po štirinajstih urah zaključiva odisejado. Za čuda se je diareja v steni potuhnila, še sreča, drugi dan pa ponovno vrnila. Oba sva čutila precejšnjo utrujenost, dehidriranost in šibkost. Odločiva se za povratek v Huaraz, kjer si nabereva novih moči.  

Naslednji cilj je bil šestisočak. Vsi štirje se odločimo za Nevado Copa 6188 m, ki po opisu iz vodnička ni zelo zahteven. A naša izkušnja je bila drugačna. V času intenzivnega taljenja ledenikov se je obsežni ledenik na Copi dodobra preoblikoval in močno razpokal, tako da so ledeniške razpoke številčnejše in obsežnejše. Še posebej »zabavno« je bilo nočno vijuganje med »špaltnami« in iskanje prehodov. V zgornjem delu smo le prišli na pot po kateri se dandanes vzpenja večina pristopnikov. Jutro je bilo sprva še jasno, ampak oblaki nad Huascaranom so naznanjali preobrat vremena. Že smo bili v megli. Višje kot smo se vzpenjali bolj je pihalo in gostejša je bila oblačnost. Mraz je kar lezel v kosti. Z vsakim metrom so bili sunki vetra močnejši in težje je bilo napredovanje. Nična vidljivost nas je ustavila in razmere so bile izredno slabe. Odločili smo se, da obrnemo na višini 6079 m. Copa je ostala neosvojena, mi pa smo se v dolino vrnili z bogato izkušnjo.

Za konec sva s Petrom izkoristila še zadnje dni odprave in skočila na Huarapasco 5420 m. No, jaz sem se nanjo komaj privlekel, saj mi je tudi tokrat diareja izpila energijo, a volje mi ni vzela. So bile pa snežne razmere v ozebniku odlične in tudi vreme nama je odlično služilo.   

Odprava v Peru je bila zame ena velika izkušnja o spoznavanju samega sebe. Predvsem pa sem se boril z diarejo, ki je bila dokončno likvidirana doma s pomočjo antibiotikov.        

TRIGLAV 2864 IN KARANTANIJA 2000

Dan po polni luni, 10. junija se iz Krme poženeva proti našemu Očaku, ki je bil sprva še zavit v tančico oblačnosti. Dan se je poslavljal, ko sva se ob žvrgolenju gorskih ptic vzpenjala čez macesnove gozdove Zgornje Krme. Oblaki na nebu so bili obsijani s soncem, v dolino pa se je ulegel mrak. Pri vzponu na Mali Triglav je vzšla luna, ki se je žareče prebijala čez meglice. Spokojna tišina. Vrh Triglava doseževa ob enajstih zvečer in prespiva v Staničevem zavetišču. Bivak v skalni luknji je bil udoben, le enakomerno kapljanje izpod stropa je motilo trden spanec. Ponagajala je tudi luna, ki je močno svetila in me sredi noči zvabila k Aljažu iskat fotografske motive. Po nočnem dremežu sva zjutraj hitro vstala in sestopila na Kredarico, kjer so planinci ravno zajtrkovali. Po kratkem počitku sva odpeketala v dolino, kjer se je zaključila prva etapa. Sledil je premik v Avstrijo pod Košutnikov turn. Pri Koči pod Košuto si nadeneva plezalno opremo in že maširava proti stolpu. Sonce neusmiljeno pripeka, občasni vetrič pa naju hladi. V steno vstopiva okrog 13. ure. Prvi raztežaj je v senci, potem pa plezava po soncu. Smer Karantanien 2000 (VII+/VIII-) je dolga 300 metrov in preseneča z dobro skalo, izpostavljenostjo in dolgimi (do 50 m) raztežaji. Plezanje nama gre dobro od rok in po 4 urah sva na vrhu. Srečava se s plezanim parom iz preteklih dni, izmenjamo nekaj besed, potem pa se spustiva preko ferate in visečega mostu nazaj na avstrijsko stran. Utrijena in zadovoljna se usedeva v avto in v melodijah Hiše, Smolarja, Kamnika, Mlakarja in drugih kantavtorjev odvijugava domov.  

TROŠTAtlon

Na enem treningu se mi je v glavi rodila nora ideja, da bi svoje trening poligone letošnje pomladi – Armes, Armeško, Bohor združil v eno etapo oziroma mnogoboj – TROŠTAtlon. Zakaj ravno te tri lokacije? Prva je Armes, moj hišni vrh, na katerem sem bil nevem kolikokrat. Nabiral sem višino tako, da sem večkrat tekel gor in dol, celo štirikrat v eni uri, kar znese 800 m vzpona. Ob tem početju mojemu štirinožnemu prijatelju ni bilo nič jasno:). Druga lokacija je plezališče Armeško v katerem sem preživljal popoldneve. Plezal prečke na zadnji strani stene brez prekinitve uro in pol. Včasih celo 8-10 prečk gor in dol. Ob predpostavki, da je ena prečka dolga 25 m ali več, si lahko preračunate kolikokrat sem preplezal Aniča Kuk ali kaj podobno visokega. Pa naj še kdo reče, da se ne da v Posavju splezati 300 metrske stene:). Tretji poligon pa je Bohor. Na katerega število vzponov nisem štel, poznam pa skoraj vsak kamen in drevo na poti do vrha. Sedmega junija sem idejo uresničil ter zadevo izpeljal v 3 urah in 34 minutah. Dolžina proge je 25,21 km. Potekalo pa je takole:

»Službo zapustim predhodno, se pripeljem domov, na mizi me čaka zvrhan krožnik makaronov. Ko se nečloveško bašem z ogljikovimi hidrati zraven nastavljam še Garmina ter študiram nastavitve za trening. Vzamem ruzak s plezalno opremo, pijačo in že zajaham kolo. Ko ura zapiska, se moja dirka začne. V dveh minutah sem pod Armezom, zaklenem kolo in v hitrem tempu v manj kot 10 minutah osvojim Armes. Tečem v dolino proti Armeškemu in se spretno izogibam koreninam. V mislih sem že pod steno in že si zapenjam plezalke ter pomakam roke v magnezij. Glede na izkušnje vem, da lahko 7 prečk gor in dol (se pravi 14 dolžin po 25 m) splezalm v eni uri. In res, v 58 minutah mi je uspelo zaključit plezalno etapo. Z bolečimi prsti na nogah zaradi tesnih plezalk se preobujem v trekerje in že tečem Armezu naproti. Osvojim ga že drugič in previdno sestopim nazaj na Senovo. Tam se usedem na kolo in približno 7 km kolesarim preko Dovškega do Jablanc in naprej po makedamu do izvira pitne vode (za prijatelje Bohorja). Snamem čelado in kolo položim v travo, potem pa nadaljujem s hitro hojo proti partizanski Bolnici in naprej na vrh Javornika (1023 m). Okrog mene je megla in utrip doseže maksimum 177 udarcev na minuto. Spijem nekaj požirkov vode in stečem po isti poti v dolino. Z vseljem se usedem na kolo in vriskajoč poganjam pedala. Za nagrado se z več kot 60 km/h spustim na Senovo, kjer pred domačo hišo ustavim štoparico. 3h 34min. Uf, noro!«      

Vzpon: 1526 m, Maksimalna nadmorska višina: 1024 m, Skupni čas: 3h 34 min, Porabljenih: 1764 kalorij, Max. pulz: 177 (Armes in Javornik), Povprečni pulz: 138, Dolžina proge: 25,21 km, Max. hitrost: 66,3 km/h, Tek: 10,86 km, Kolesarjenje: 14 km, Plezanje: 7 prečk (14 dolžin po 25 m) 350 m.

Fotomateriala nimam, sigurno pa ponovim zadevo za fotografe:)

KRIŽEVNIK - PLANIKA (VII, 350 M)

Prvič sem plezal v Križevniku nad Robanovim Kotom. Res samotni in divji svet, kjer ne srečaš žive duše. Plezarija pa resna in zahtevna. Gre za konkretno turo, ki je kondicijsko in plezalno pravi zalogaj. Bojda sva z Binetom opravila prvo prosto ponovitev Planike, ki jo krasi dobra skala in lepo speljani prehodi. Leta 1988 sta jo splezala Franček Knez in Martin Hrastnik. V najtežjih treh raztežajih so nabiti klini, ki ti olajšajo iskanje in varovanje v svetu VII stopnje. Največ energije mi je spil šesti raztežaj v kaminu, kjer sem uporabil vse svoje tehnike kaminskega premikanja od opiranja, basanja, zatikanja, pritiskanja, guzenja in fiksanja do onemoglosti. Ampak se je izšlo z nasmehom na obrazu. Ponovno dobra izkušnja, ki ti jo prinesejo brezkompromisni hribi.

Stüdlgrat - GROSSGLOCKNER (3798 M)

Bliža se mesec julij in odprava v Južno Ameriko. Priprave so v polnem teku. Treningi, kondicija, nakup opreme, rezervacije itd. V ta namen sva posvetila tudi pretekli vikend in uživala čudovit dan v objemu Grossglocknerja. V petek sva predhodno zbežala iz mestnega "džumbusa" direkt v umirjeno gorsko okolje sredi Visokih Tur. Do večera sva pristopila do Stüdlhütte in zaradi zasedenosti zimske sobe, z veseljem prespala na terasi pod milim nebom. Še pred vzhodom sonca sva štartala proti grebenu Stüdlgrat, ki je bil najin cilj dneva. Vzpon po omenjenem grebenu je čudovit, fotogeničen in vreden obiska. Lepi prehodi preko skalnih stolpov, mestoma zavarovani z vrvmi in zajlami, so bili prava uživancija. Ponekod je bil greben zasnežen, vendar so bile snežne razmere idealne. Po dobrih treh urah sva bila na vrhu Velikega Kleka. Sestopila sva po normalni poti do Erzherzog-Johann-Hütte, kjer sva si privoščila počitek z razgledom. Sledil je povratek v dolino ter vožnja v Slovenijo. Najine uživancije še ni bilo konec, za piko na i, sva v nedeljo obiskala še plezališče Kupljenik. V družbi domačinov in najboljšega lednega plezalca sva se odlično naplezala. 

More Articles ...