PREOBRAT V DOLOMITIH

Zakaj spet v Dolomite? Marsikdo bi rekel, da nimam druge ideje za dopust, ampak enostavno se v Dolomite zaljubiš. Dostopni, divji in privlačni. Že na pogled so kot iz pravljice, kot bi jih narisal otrok... iz zelenih preprog, cvetočih pašnikov se strmo dvigajo navpične stene, do oblakom in še višje, do modrega neba... Ponujajo ti neskončno možnosti za plezanje, hojo, kolesarjenje, fotografiranje,... ah kaj bi našteval... Navdušujoče. Tokrat sem v oazo vrtoglavih prepadov odšel s (pre)velikimi plezalnimi pričakovanji, sicer dobro pripravljen, motiviran, a že po prvi plezariji se je zgodba drugače odvila. Z Blažem sva plezala v Lastonih smer Gente di mare, v kateri sem na desno roko fasal kamen. Kri se je ulila in že med obvezovanjem mi je bilo jasno, da sledi abzajl in direkt v Cortino na šivanje. Sreča, da kost ni bila počena. Tako sem staknil pet šivov in moje ambicije so šle rakom žvižgat oziroma kot bi rekli včasih piši kući propalo. Nova izkušnja, nova spoznanja, novi plani. Seveda sem se lahko sedaj bolj posvetil družini in fotografiranju. Odkrivali smo nove doline, prelaze, planine, koče in uživali na soncu, otroci najbolj na igralih, s Tjašo pa sva prvič na dopustu degustirala dišeče italijanske kapučine, jaz z otečeno šapo, žena pa z velikim trebuhom. Dolgo nisem zdržal, tako da sem kmalu začel viške energije usmerjati v nabiranje višincev, smučišča so super poligon za to početje. Pa še na vrhu te čaka familija. Odkril sem tudi otroška igrala, ki so super poligon za trening moči... le kaj so si Italijani mislili, ob pogledu na fotra, ki visi v blokadi in šteje do 15. Skratka, zanimiv dopust, če upoštevam še otroške kaskaderske vložke, celo razburljiv. Vse to so bili naši Dolomiti, ki ti v končni fazi več dajo kot vzamejo. 

KRN

Letošnji materinski dan in cvetno nedeljo nisem preživel ne pri mami, ne v cerkvi. Smola, pobrisal sem jo na debelo zasneženo Komno in sončni Krn. Bohinjski konec je bil zjutraj v megli in šele na Lanževici sva s Silvom prebila megleni pokrov in se z nasmeškom odsmučala proti Krnskemu jezeru. Odprl se je  prostran svet krnskih podov, ki so kot smetanasti buhteljči privabljali najine poglede. Pod krnskim sedlom, kjer je bila strmina največja, sva smuči nesla in v istem slogu nadaljevala do vrha Krna. Privoščila sva si malo martinčkanja na primorskem soncu in odvijugala v dolino. Smučala sva po smeri vzpona. Za povratek na Komno sva se hočeš-nočeš morala povzpeti na Bogatinsko sedlo, kar je še povečalo žulje na mojih podplatih. Najbolj zabavni del ture pa je bil divji rodeo po mulatieri do Savice.

KRALJEVSKA TURA

Slovenijo je zajel polarni mraz in temperature so padle globoko pod ledišče, preseženi so bili 50. letni rekordi. Ponekod (Celje, Kočevje, Brnik,...) se je živo srebro spustilo do -20 stopinj Celzija, mi trije pa smo se, kljub medijskemu pretiravanju, ob šestih zjutraj zakadili iz doline Voje proti Krstenici. Spretno smo utirali gaz med podrtimi drevesi in bili z vsakim metrom bolj podobni snežakom. Ledeno ivje in kristali so sršeli iz trepalnic, obrvi, las in oblek. Do planine smo večinoma globoko gazili po pršiču, naprej pa nas je trda kloža držala na površju in srenači so lepo grabili. Tik pod Lazovškim prevalom smo sneli smuči in zabijali pancerje v trdo podlago. Na prevalu nas je za hip zagrnila gosta megla. Za Debelim vrhom se je zjasnilo in vstopili smo v belo kraljestvo obsijano s soncem. Navdušeni nad izborom ture in gorsko kuliso, smo nadaljevali proti Hribaricam. Čudovit visokogorski paradiž. Preden smo se povzpeli na Kanjavec, sem v mrazišču odkopal kubik snega okrog merilnega mesta in čez pol ure smo že stali na 2569 metrih, obdani s samimi velikani Julijskih Alp. Sledil je spust v Mišeljsko dolino po precej raznoliki snežni podlagi (kloža, napihan ceuc, vetrna rebrca). Imeli smo tudi neugodni pripetljaj, Igorju se je ob padcu odtrgala prednja vez. Improvizacija s »silvertajpom« se je izkazala za presenetljivo dobro rešitev. Presenečenje ture je prišlo na koncu, ko smo se mukotrpno prebijali skozi sotesko oziroma grapo povirnega dela Mostnice. Bili smo uspešni. Sprehod po dolini Voje, ob 97% luni je bil le še romatičen zaključek 14-urne ture.

TURNA SMUKA

Nekaj fotoutrinkov z Velike planine in Ratitovca, iz časa, ko smo orali ledino, oča pa so mirkali otroke.

DURMITOR

Po desetih letih, od kar sem bil nazadnje na Durmitorju, se je pojavila priložnost, da ga tokrat obiščem v zimski podobi. Dvanajst članska ekipa turnih smučarjev se nas je napokala v kombi in sledil je nočni rodeo proti Črni gori. Vozne razmere je oteževal snežni metež, sunki vetra in močno deževje, a po enajstih urah smo se znašli v zimski pravljici. Dobesedno, vstopili smo v zavetje domače brunarice, družine Šibalić, katere posestvo nosi ime Neviđeno. Razkošje v pravem pomenu besede.

Že isti dan smo v gosti megli, sneženju in vetru osvojili Malo gredo (1972 m) in preizkusili smučarske terene. Drugi dan je bil na vrsti Vrh Šljemena (2455 m), ki sva ga s Silvom napadla z južne strani, z  grobo masažo obraza s kristali jugozahodnika. Odletel je tudi en srenač, tako da sva nadaljevala v derezah in s cepinom. Smuka preko osrednje grape Jablan bara je bila presenetljivo dobra.  

Sledil je tretji dan, dan za bogove. Ob pol petih sva se zbudila z namenom, da ujameva sončni vzhod z razgledom na nedotaknjene vršace. Nad Međedom je sijala luna in jutranja svetloba je oznanjala čudovit dan. Na planini Lokvice nobenih sledi, prva in edina sva se vzpela na sončni Trojni prevoj (2245 m). Neverjeten ambient. V poželenju, da čimbolj doživiva Durmitor, sva podaljšala turo in odsmučala proti Mlječnemu dolu, pod južno stran Bobotovega Kuka. Ledena smučarija, prelep amfiteater. Ker sva imela skriti cilj, Bobotov Kuk, sva se preko Danilove plošče, z derezami in cepinom zakadila do sedla na višino cca 2400 m. Tam sva pustila smuči in poskusila najvišji vrh doseči po grapi, ki se je žal končala prepokončno, okovana v ledeno ivje. Vrnila sva se do smuči in odsmučala na sedlo Velika Previja (2351 m) od tam pa na severno stran v 200 metrov nižje ležeči Valoviti dol. Navdušena nad vijuganjem se ozreva nazaj na smučine in nedosežen cilj, pogledava na uro, ura je poldan, časa dovolj, zato se brez oklevanja spopadeva z Bobotom še iz severne strani. Energijo sva črpala iz okolja, polnila sva si jo z razgledi in v 50 minutah sva bila na sedlu med Bobotovim Kukom in Bezimenim vrhom, na višini cca 2400 m. Opremiva se in že pikava proti grapi, ki se z vsakim metrom postavlja bolj pokonci. Ledeno snežni oklep naju drži do pod grebena, na izstopu pa se pod nogami lomijo plošče in mokast sneg bistveno poslabša razmere. Naklon pa ravno tam največji. Ko stopiva na ozek napihan greben nama je ob pogledu na grebenski skok hitro jasno, da brez vrvi ne bo šlo naprej. Obstaneva na predvrhu in nemočno opazujeva megle, ki se valijo čez vrh. Razgledi so neverjetni. Sestopiva. Z dobrim opazovanjem najdeva drugo varianto za sestop, saj obideva kočljivi zgornji del grape in kasneje prečiva vanjo, kjer je sneg bistveno stabilnejši. Adrenalin popusti šele, ko si na sedlu zapnem smuči in vem, da je najhujše mimo. Sledi uživaška smučarija po širnih, na debelo zasneženih, strminah. V poznopopoldanskem soncu občudujeva durmitorske vršace z vrha Paljevine (2160 m), potem pa zaključiva dvanajst urno poezijo.

Zadnji dan, ko se je vreme pokvarilo sva izkoristila za turo do bivaka pod Debeli namet (ostanek ledenika). V zavetrju plehnatega zavetišča sva pojedla, potem se v vetru in mrazu povzpela na sedlo Previja (2145m), si v popolni belini snela kože in tipajoče odsmučala v dolino. Določeni odseki so bili ledeni, povečini pa sva orala pršič.

Durmitor je top destinacija za turno smuko, predvsem v takšnem konfortu in kulinariki kot smo je bili mi deležni.

More Articles ...