KUKOVA ŠPICA

Pred napovedano otoplitvijo sredi februarja in slutnjo, da bo odjuga pobrala ves sneg, sem si kar na hitro zaželel še malo prave zime. Pošljem Silvu sporočilo in takoj je za. Sledi še žegen od žene in otrok. Ob pol petih zjutraj se že peljeva novi zgodbi naproti. Takoj, ko sva vpregla smučke sem spoznal, da je Silvo čisto prehiter zame, zato sem ga ves čas lovil in dihal kot slon. Ni čudno, da je tako šibal, če se je ravnokar vrnil iz Gruzije poln kondicije. Kljub temu sem užival ob pogledih na zasnežene vrhove in bil navdušen nad samoto. Nikjer nikogar, samo severnik je delal zavese na grebenih. Čez Gulce sva smuči nosila in gazila po novem snegu, ki ga je bilo ponekod čez kolena, drugod pa ga je veter močno spihal. Po šestih urah sva bila na vrhu poplačana z razgledom, ki je kot balzam za dušo. Smuka iz vrha se je začela s presenečenjem, slabo sprijet sneg s podlago se je že ob prvih zavojih splazil. Potrebna je bila velika previdnost vse dokler nisva zavila v senco Škrnatarice. Tam so bile razmere boljše, le kloža nama je delala preglavice. Prava smuka je bila na koncu v gozdu, kjer je bil sneg moker, ampak rodeo med drevesi toliko bolj zabaven.