SIVI IDEAL

Zakaj se za hribe in plezarijo zbudim še preden začne budilka zvonit? Za službo pa dvakrat prestavim dremež in s težavo vstanem. Ali gre za strah ali veselje? O tem sem večkrat razmišljal in ugotovil, da gre za drugoten namen in motiv. Očitno mi hribi vzbudijo asociacijo po zadovoljstvu in veselju, zato lažje oziroma z lahkoto vstanem. In tudi tokrat je bilo tako.

Z Matotom se v trdi temi peljeva proti Predelu in z navdušenjem pričakujem dan preživet v naših hribih. Najin cilj je južna stena Jerebice, smer Sivi ideal (VI, 450 m). V steno vstopiva ravno, ko se zastor odpre in najina lepotica zažari v rumeni podobi. Že dolgo ne tako sproščeno zaplezam v vertikalo in uživam v vsakem metru. Oranžni macesni, rdeči bukovi gozdovi, svež zrak in rumeno sonce so kot napoj, ki ga srkam s polnimi pljuči. Večkrat se ozrem v nasproti slonečo severno steno Rombona in pogled mi poskakuje preko grebenov vse do Krna. V 450 metrski steni sva šest ur in izmenično premagujeva zajedo, ki se večkrat razširi v kamin. Kompaktna skala, navpičnica, nobene mokrote in dobri pogoji za varovanje, fajn družba, sonce, vetrič. Izpolnjeni vsi pogoji za pravo jesensko uživancijo.