KRALJEVSKA TURA

Slovenijo je zajel polarni mraz in temperature so padle globoko pod ledišče, preseženi so bili 50. letni rekordi. Ponekod (Celje, Kočevje, Brnik,...) se je živo srebro spustilo do -20 stopinj Celzija, mi trije pa smo se, kljub medijskemu pretiravanju, ob šestih zjutraj zakadili iz doline Voje proti Krstenici. Spretno smo utirali gaz med podrtimi drevesi in bili z vsakim metrom bolj podobni snežakom. Ledeno ivje in kristali so sršeli iz trepalnic, obrvi, las in oblek. Do planine smo večinoma globoko gazili po pršiču, naprej pa nas je trda kloža držala na površju in srenači so lepo grabili. Tik pod Lazovškim prevalom smo sneli smuči in zabijali pancerje v trdo podlago. Na prevalu nas je za hip zagrnila gosta megla. Za Debelim vrhom se je zjasnilo in vstopili smo v belo kraljestvo obsijano s soncem. Navdušeni nad izborom ture in gorsko kuliso, smo nadaljevali proti Hribaricam. Čudovit visokogorski paradiž. Preden smo se povzpeli na Kanjavec, sem v mrazišču odkopal kubik snega okrog merilnega mesta in čez pol ure smo že stali na 2569 metrih, obdani s samimi velikani Julijskih Alp. Sledil je spust v Mišeljsko dolino po precej raznoliki snežni podlagi (kloža, napihan ceuc, vetrna rebrca). Imeli smo tudi neugodni pripetljaj, Igorju se je ob padcu odtrgala prednja vez. Improvizacija s »silvertajpom« se je izkazala za presenetljivo dobro rešitev. Presenečenje ture je prišlo na koncu, ko smo se mukotrpno prebijali skozi sotesko oziroma grapo povirnega dela Mostnice. Bili smo uspešni. Sprehod po dolini Voje, ob 97% luni je bil le še romatičen zaključek 14-urne ture.