DURMITOR

Po desetih letih, od kar sem bil nazadnje na Durmitorju, se je pojavila priložnost, da ga tokrat obiščem v zimski podobi. Dvanajst članska ekipa turnih smučarjev se nas je napokala v kombi in sledil je nočni rodeo proti Črni gori. Vozne razmere je oteževal snežni metež, sunki vetra in močno deževje, a po enajstih urah smo se znašli v zimski pravljici. Dobesedno, vstopili smo v zavetje domače brunarice, družine Šibalić, katere posestvo nosi ime Neviđeno. Razkošje v pravem pomenu besede.

Že isti dan smo v gosti megli, sneženju in vetru osvojili Malo gredo (1972 m) in preizkusili smučarske terene. Drugi dan je bil na vrsti Vrh Šljemena (2455 m), ki sva ga s Silvom napadla z južne strani, z  grobo masažo obraza s kristali jugozahodnika. Odletel je tudi en srenač, tako da sva nadaljevala v derezah in s cepinom. Smuka preko osrednje grape Jablan bara je bila presenetljivo dobra.  

Sledil je tretji dan, dan za bogove. Ob pol petih sva se zbudila z namenom, da ujameva sončni vzhod z razgledom na nedotaknjene vršace. Nad Međedom je sijala luna in jutranja svetloba je oznanjala čudovit dan. Na planini Lokvice nobenih sledi, prva in edina sva se vzpela na sončni Trojni prevoj (2245 m). Neverjeten ambient. V poželenju, da čimbolj doživiva Durmitor, sva podaljšala turo in odsmučala proti Mlječnemu dolu, pod južno stran Bobotovega Kuka. Ledena smučarija, prelep amfiteater. Ker sva imela skriti cilj, Bobotov Kuk, sva se preko Danilove plošče, z derezami in cepinom zakadila do sedla na višino cca 2400 m. Tam sva pustila smuči in poskusila najvišji vrh doseči po grapi, ki se je žal končala prepokončno, okovana v ledeno ivje. Vrnila sva se do smuči in odsmučala na sedlo Velika Previja (2351 m) od tam pa na severno stran v 200 metrov nižje ležeči Valoviti dol. Navdušena nad vijuganjem se ozreva nazaj na smučine in nedosežen cilj, pogledava na uro, ura je poldan, časa dovolj, zato se brez oklevanja spopadeva z Bobotom še iz severne strani. Energijo sva črpala iz okolja, polnila sva si jo z razgledi in v 50 minutah sva bila na sedlu med Bobotovim Kukom in Bezimenim vrhom, na višini cca 2400 m. Opremiva se in že pikava proti grapi, ki se z vsakim metrom postavlja bolj pokonci. Ledeno snežni oklep naju drži do pod grebena, na izstopu pa se pod nogami lomijo plošče in mokast sneg bistveno poslabša razmere. Naklon pa ravno tam največji. Ko stopiva na ozek napihan greben nama je ob pogledu na grebenski skok hitro jasno, da brez vrvi ne bo šlo naprej. Obstaneva na predvrhu in nemočno opazujeva megle, ki se valijo čez vrh. Razgledi so neverjetni. Sestopiva. Z dobrim opazovanjem najdeva drugo varianto za sestop, saj obideva kočljivi zgornji del grape in kasneje prečiva vanjo, kjer je sneg bistveno stabilnejši. Adrenalin popusti šele, ko si na sedlu zapnem smuči in vem, da je najhujše mimo. Sledi uživaška smučarija po širnih, na debelo zasneženih, strminah. V poznopopoldanskem soncu občudujeva durmitorske vršace z vrha Paljevine (2160 m), potem pa zaključiva dvanajst urno poezijo.

Zadnji dan, ko se je vreme pokvarilo sva izkoristila za turo do bivaka pod Debeli namet (ostanek ledenika). V zavetrju plehnatega zavetišča sva pojedla, potem se v vetru in mrazu povzpela na sedlo Previja (2145m), si v popolni belini snela kože in tipajoče odsmučala v dolino. Določeni odseki so bili ledeni, povečini pa sva orala pršič.

Durmitor je top destinacija za turno smuko, predvsem v takšnem konfortu in kulinariki kot smo je bili mi deležni.