ZIMA JE ŽE TU

Zima bela starka je letos hitro postregla s snegom in seveda nisem zdržal dolgo. Popoldanska razjasnitev na zahodu me je premamila in že sem hitel na Gorenjsko. Z velikim navdušenjem sem zapregel smuči in požiral svež gorski zrak. Ker so dnevi kratki, pričakovano na Mangartsko sedlo nisem prilezel, ampak zimskega sonca, snega in miru sem se pa naužil. Izvidniška tura je bila namenjena ogledu snežnih razmer. Tokratno sneženje je zaznamoval severni veter, zato je snežna odeja močno preoblikovana in neenakomerna. Na izhodišču mangartske ceste je snega malo, mestoma je poledenel, ni ga več kot 15 cm. V gozdu je snega več, od Mangartske planine naprej se debelina hitro veča. Smuči se predirajo in hoja je naporna. V tunelih pospešim hojo, saj nad mano prežijo grozeče ledene sveče. V zgornjem delu, nad gozdno mejo, je spet drugače, ponekod spihano do tal, drugod snega čez glavo. Sneg bolj trd in me drži na površju. Občasno se sliši pokanje klože. Nad 1800 metrih, cca. 20 min pred kočo se veter še krepi in zameti so cesto zlili s pobočjem. Skoraj je že noč, zato se obrnem in v soju čelne svetilke odrinem v dolino. Smuka po cesti ni bohvekaj, smučke se mi udirajo in nobene hitrosti ni, zato se vseskozi odrivam s palcami v globok sneg. Malenkost hitreje gre z eno smučko v gazi in eno izven nje. V spodnjem delu ceste, je podlaga ledena in naklon večji, tako da lahko zarežem nekaj zavojev. Pred avtom, za zaključek  smuke, stopim na ledeno cesto in v trenutku me vrže v zrak kot v risanki in zabije na tla, palice in smučke pa name. Odnesem jo brez praske, a z bolečo tazadnjo.