WEISSHORN

Še ena izkušnja več. Tokrat švicarski Weisshorn. Bil je lep sončen in topel jesenski vikend in sedmerica nadobudnežev se nas je natrpala v kombi in gasa proti Švici. V petek smo prespali na izhodišču Randa, v soboto zjutraj pa smo se z več kot dvajsetimi kilogrami na hrbtu povzpeli do Weisshutte. Glede na odločitev, da bomo belo goro napadli po vzhodnem grebenu smo imeli sabo kar nekaj "železja" in vrvi ter hrane in pijače, tako da so bili nahrbtniki pošteno nabasani in so precej oteževali našo hojo. Iz doline do koče smo prigrizli v štirih urah in se nastanili v zimsko sobo oziroma imeli celo planinsko postojanko zase, z vsem švicarskim konfortom. Človek bi z lahkoto gor preživel cel teden. Ko smo ukrotili lakoto in spočili skrivljene hrbte smo se kot gamsi zakadili na izvidnico za naslednji dan. Ledenik pod goro se je močno skrčil in ponekod izginil. Natočili smo vodo izpod ledenika in se odpravili raziskat pot naprej, ki je vodila čez skalno stopnjo preko polic in krušljivih plošč, označena z možiclji. Sproti smo preverjali tudi sled po GPS. Vsaka informacija o poti nam je bila dobrodošla za prihodnji dan. Sledil je sestop do koče in večerja. Noč je bila mirna in polna zvezd. Tudi Lune ni bilo. Iz našega dimnika se je kadilo, v dolini so migetale lučke. Zbujanje je bilo ob enih ponoči in nekaj minut po drugi uri smo štartali Weisshornu naproti. Začela se je nočna hoja in sprva je šlo gladko in hitro. Potem, ko smo dosegli skalno ramo oziroma greben se je pa ustavilo. Potrebno se je bilo navezat in plezat en za drugim. Mato je prvi iskal prehode, mi pa za njim. Preveč nas je bilo, da bi bili hitri. Čas je tekel in noč se je počasi prevesla v jutro. Svetloba je prižgala nov dan. Pokazal se je Matterhorn in celotna paleta štiritisočakov. Božanski razgledi. Mi smo še kar plezali. Kasneje smo se razvezali in po osmih urah smo končno dosegli greben in "Frühstückplatz". Vsi smo se strinjali, da s takšnim tempom ne bomo v treh urah na vrhu, saj je bilo pred nami še 500 višinskih metrov. Seveda še sestop po grebenu, kar nam bi vzelo več kot 6 ur in nas bi zagotovo ujela noč. Odločitev je padla, da obrnemo in sestopimo. Sestopali smo po smeri vzpona in sonce je dobro razmehčal sneg, tako da razmere niso bile najboljše. Na trenutke prav zoprne. Z abzajlalom smo se izognili najbolj strmim predelom. V popoldanskih urah smo prišli do koče in utrujeni pojedli ter spakirali nahrbtnike za pot v dolino. Ob mraku smo dosegli naše izhodišče pri kombiju in čakala nas je še vožnja v Slovenijo.