PERUJSKA ZGODBA PREBAVNIH TEŽAV IN VABLJIVIH VRHOV

Po 40. urah vožnje Ljubljana-Milano-Paris-Lima-Huaraz se znajdemo v umazanem mestu, kjer na ulicah ljudje v družbi potepuških psov in kupov smeti prodajajo vse, od sadja, zelenjave, mesa, žitaric do mobitelov, orodja, koke, kozmetike in ostale krame. Za mestni utrip poskrbi prometni kaos in trobljenje dvo, tro in štirikolesnih vozil, vrednih nekaj solov ali pa več desettisoč dolarjev. Že prvi dan začnemo z aklimatizacijo in prilagajanjem na višino. Vsakodnevni podvigi (Cordiliera Negra, laguna Churup, Hatun Machay) na vedno višje nadmorske višine mi za razliko od ostalih navzočih povzročijo glavobole, tudi kratkotrajno vročino, krvavitve iz nosa in seveda povišan pulz. Po nekaj dneh, ko se teh reči navadim in ko pride čas za odhod v Sfingo se pojavi tista zoprna in trdovratna driska, lepše rečeno diareja. V želodcu krči in napenjanje ter nenehno čepenje na školjki. Odhod v Sfingo prestaviva za dva dni. Tretji dan pa vseeno odrineva proti dolini Paron in se utaboriva pod steno. Apetita nobenega, driska še kar vztraja. Zbudiva se v mrzlo jutro in še v temi odideva do podstene. V pričakovanju sončnih žarkov z mrzlimi prsti začnem plezarijo. Sonce naju pogreje, ko doseževa prvi raztežaj in skala se počasi segreva. Plezanja po granitu se hitro privajava in izmenično premagujeva najtežje raztežaje. Ko dohitiva kolumbijsko navezo se najin ritem ustavi. Sonce se skrije in steno zakrije senca, mrzla senca. Za povrh pa še veter naredi svoje. Zebe naju pa čeprav sva oblečena v puhovke in vetrovke. Ker soplezalca ne najdeta rešitve, vodstvo prevzameva midva in dokaj uspešno iščeva prehode med kamini. Na 5000 metrih že kar pošteno loviva sapo in moči nama pojenjajo z vsakim metrom. Počasi napredujeva proti izstopnemu delu in po devetih urah plezanja stopiva na greben, kjer se odprejo pogledi na okoliške šestisočake. Stisneva si roke. Z malo spodbude se povzpneva še na vrh 5325 metrov visoke Sfinge. Utrujenost in veselje je na višku. Zbereva še zadnje moči in sestopiva do škrbine, kjer »abzajlava« tri raztežaje potem pa v soju čelnih svetilk mukotrpno premagujeva melišče balvanov in slediva možicem. Po štirinajstih urah zaključiva odisejado. Za čuda se je diareja v steni potuhnila, še sreča, drugi dan pa ponovno vrnila. Oba sva čutila precejšnjo utrujenost, dehidriranost in šibkost. Odločiva se za povratek v Huaraz, kjer si nabereva novih moči.  

Naslednji cilj je bil šestisočak. Vsi štirje se odločimo za Nevado Copa 6188 m, ki po opisu iz vodnička ni zelo zahteven. A naša izkušnja je bila drugačna. V času intenzivnega taljenja ledenikov se je obsežni ledenik na Copi dodobra preoblikoval in močno razpokal, tako da so ledeniške razpoke številčnejše in obsežnejše. Še posebej »zabavno« je bilo nočno vijuganje med »špaltnami« in iskanje prehodov. V zgornjem delu smo le prišli na pot po kateri se dandanes vzpenja večina pristopnikov. Jutro je bilo sprva še jasno, ampak oblaki nad Huascaranom so naznanjali preobrat vremena. Že smo bili v megli. Višje kot smo se vzpenjali bolj je pihalo in gostejša je bila oblačnost. Mraz je kar lezel v kosti. Z vsakim metrom so bili sunki vetra močnejši in težje je bilo napredovanje. Nična vidljivost nas je ustavila in razmere so bile izredno slabe. Odločili smo se, da obrnemo na višini 6079 m. Copa je ostala neosvojena, mi pa smo se v dolino vrnili z bogato izkušnjo.

Za konec sva s Petrom izkoristila še zadnje dni odprave in skočila na Huarapasco 5420 m. No, jaz sem se nanjo komaj privlekel, saj mi je tudi tokrat diareja izpila energijo, a volje mi ni vzela. So bile pa snežne razmere v ozebniku odlične in tudi vreme nama je odlično služilo.   

Odprava v Peru je bila zame ena velika izkušnja o spoznavanju samega sebe. Predvsem pa sem se boril z diarejo, ki je bila dokončno likvidirana doma s pomočjo antibiotikov.