SIVI IDEAL

Zakaj se za hribe in plezarijo zbudim še preden začne budilka zvonit? Za službo pa dvakrat prestavim dremež in s težavo vstanem. Ali gre za strah ali veselje? O tem sem večkrat razmišljal in ugotovil, da gre za drugoten namen in motiv. Očitno mi hribi vzbudijo asociacijo po zadovoljstvu in veselju, zato lažje oziroma z lahkoto vstanem. In tudi tokrat je bilo tako.

Z Matotom se v trdi temi peljeva proti Predelu in z navdušenjem pričakujem dan preživet v naših hribih. Najin cilj je južna stena Jerebice, smer Sivi ideal (VI, 450 m). V steno vstopiva ravno, ko se zastor odpre in najina lepotica zažari v rumeni podobi. Že dolgo ne tako sproščeno zaplezam v vertikalo in uživam v vsakem metru. Oranžni macesni, rdeči bukovi gozdovi, svež zrak in rumeno sonce so kot napoj, ki ga srkam s polnimi pljuči. Večkrat se ozrem v nasproti slonečo severno steno Rombona in pogled mi poskakuje preko grebenov vse do Krna. V 450 metrski steni sva šest ur in izmenično premagujeva zajedo, ki se večkrat razširi v kamin. Kompaktna skala, navpičnica, nobene mokrote in dobri pogoji za varovanje, fajn družba, sonce, vetrič. Izpolnjeni vsi pogoji za pravo jesensko uživancijo. 

PREOBRAT V DOLOMITIH

Zakaj spet v Dolomite? Marsikdo bi rekel, da nimam druge ideje za dopust, ampak enostavno se v Dolomite zaljubiš. Dostopni, divji in privlačni. Že na pogled so kot iz pravljice, kot bi jih narisal otrok... iz zelenih preprog, cvetočih pašnikov se strmo dvigajo navpične stene, do oblakom in še višje, do modrega neba... Ponujajo ti neskončno možnosti za plezanje, hojo, kolesarjenje, fotografiranje,... ah kaj bi našteval... Navdušujoče. Tokrat sem v oazo vrtoglavih prepadov odšel s (pre)velikimi plezalnimi pričakovanji, sicer dobro pripravljen, motiviran, a že po prvi plezariji se je zgodba drugače odvila. Z Blažem sva plezala v Lastonih smer Gente di mare, v kateri sem na desno roko fasal kamen. Kri se je ulila in že med obvezovanjem mi je bilo jasno, da sledi abzajl in direkt v Cortino na šivanje. Sreča, da kost ni bila počena. Tako sem staknil pet šivov in moje ambicije so šle rakom žvižgat oziroma kot bi rekli včasih piši kući propalo. Nova izkušnja, nova spoznanja, novi plani. Seveda sem se lahko sedaj bolj posvetil družini in fotografiranju. Odkrivali smo nove doline, prelaze, planine, koče in uživali na soncu, otroci najbolj na igralih, s Tjašo pa sva prvič na dopustu degustirala dišeče italijanske kapučine, jaz z otečeno šapo, žena pa z velikim trebuhom. Dolgo nisem zdržal, tako da sem kmalu začel viške energije usmerjati v nabiranje višincev, smučišča so super poligon za to početje. Pa še na vrhu te čaka familija. Odkril sem tudi otroška igrala, ki so super poligon za trening moči... le kaj so si Italijani mislili, ob pogledu na fotra, ki visi v blokadi in šteje do 15. Skratka, zanimiv dopust, če upoštevam še otroške kaskaderske vložke, celo razburljiv. Vse to so bili naši Dolomiti, ki ti v končni fazi več dajo kot vzamejo. 

KRN

Letošnji materinski dan in cvetno nedeljo nisem preživel ne pri mami, ne v cerkvi. Smola, pobrisal sem jo na debelo zasneženo Komno in sončni Krn. Bohinjski konec je bil zjutraj v megli in šele na Lanževici sva s Silvom prebila megleni pokrov in se z nasmeškom odsmučala proti Krnskemu jezeru. Odprl se je  prostran svet krnskih podov, ki so kot smetanasti buhteljči privabljali najine poglede. Pod krnskim sedlom, kjer je bila strmina največja, sva smuči nesla in v istem slogu nadaljevala do vrha Krna. Privoščila sva si malo martinčkanja na primorskem soncu in odvijugala v dolino. Smučala sva po smeri vzpona. Za povratek na Komno sva se hočeš-nočeš morala povzpeti na Bogatinsko sedlo, kar je še povečalo žulje na mojih podplatih. Najbolj zabavni del ture pa je bil divji rodeo po mulatieri do Savice.

KRALJEVSKA TURA

Slovenijo je zajel polarni mraz in temperature so padle globoko pod ledišče, preseženi so bili 50. letni rekordi. Ponekod (Celje, Kočevje, Brnik,...) se je živo srebro spustilo do -20 stopinj Celzija, mi trije pa smo se, kljub medijskemu pretiravanju, ob šestih zjutraj zakadili iz doline Voje proti Krstenici. Spretno smo utirali gaz med podrtimi drevesi in bili z vsakim metrom bolj podobni snežakom. Ledeno ivje in kristali so sršeli iz trepalnic, obrvi, las in oblek. Do planine smo večinoma globoko gazili po pršiču, naprej pa nas je trda kloža držala na površju in srenači so lepo grabili. Tik pod Lazovškim prevalom smo sneli smuči in zabijali pancerje v trdo podlago. Na prevalu nas je za hip zagrnila gosta megla. Za Debelim vrhom se je zjasnilo in vstopili smo v belo kraljestvo obsijano s soncem. Navdušeni nad izborom ture in gorsko kuliso, smo nadaljevali proti Hribaricam. Čudovit visokogorski paradiž. Preden smo se povzpeli na Kanjavec, sem v mrazišču odkopal kubik snega okrog merilnega mesta in čez pol ure smo že stali na 2569 metrih, obdani s samimi velikani Julijskih Alp. Sledil je spust v Mišeljsko dolino po precej raznoliki snežni podlagi (kloža, napihan ceuc, vetrna rebrca). Imeli smo tudi neugodni pripetljaj, Igorju se je ob padcu odtrgala prednja vez. Improvizacija s »silvertajpom« se je izkazala za presenetljivo dobro rešitev. Presenečenje ture je prišlo na koncu, ko smo se mukotrpno prebijali skozi sotesko oziroma grapo povirnega dela Mostnice. Bili smo uspešni. Sprehod po dolini Voje, ob 97% luni je bil le še romatičen zaključek 14-urne ture.

TURNA SMUKA

Nekaj fotoutrinkov z Velike planine in Ratitovca, iz časa, ko smo orali ledino, oča pa so mirkali otroke.

More Articles ...